O štiridnevnem skavtovanju v notranjskih gozdovih (ŽVN II)
(Avtor: Jernej Girandon)
September je prišel še kako hitro, z njim pa tudi zadnji rok za vse domače naloge (izpihana skodelica, ureditev herbarija, spletena vrv iz koprive in spoznavanje s tehniko netenja ognja z lokom), s katerimi smo se povečini spopadli v zadnjem izdihljaju. Prišel je težko pričakovani zadnji septembrski četrtek, zbor v Logatcu in skok v okoliške gozdove, kjer smo nadaljevali s šolanjem pod vodstvom inštruktorske ekipe v sestavi Mance, Lenarta, Markota, Markota in Jerneja.
Slabe štiri dni skupnega druženja smo preko delavnic iz različnih področij poglabljali svoja skavtska znanja in se s prešernim vzdušjem ter šalami pretežno brezniško-velenjskega izvora povezali v še močnejšo bivalno skupnost. Program je bil zasnovan dinamično, tako smo vsako noč spali na drugi lokaciji. Prvo noč nam je zavetje nudil bivak »optimist«, drugo noč smo prespali v Skednjeni jami južno od Logatca, poslednjo noč pa nam je navidezno toplino nudil osmerokotni bivak za zimske razmere, ki pa se v hladnem nedeljskem jutru ni izkazal kot popoln prestrežnik debelih deževnih kapelj.
Kot že maja nam tudi tokrat vreme ni bilo najbolj naklonjeno, zato smo si tekom bivanja v gozdovih nekajkrat nadeli nepremočljive obleke, vseeno pa smo jo odnesli neprimerljivo bolje kot takrat, ko nam je dobesedno odplaknilo tabor. Seveda pa se nismo pritoževali. Težje razmere so namreč venomer povezane z bogatejšim izkustvom!
Petkov dan smo preživeli ob spoznavanju stezosledstva in nekaj osnovnih modelov živalskih pasti, sledil je orientacijski preizkus, pri katerem smo zarisovali pot in se nato soočili s traso in dobljenimi zemljevidi druge ekipe. Večerno izdelovanje »gozdnih« bakel in spust v jamo sta prišla kot nekakšna nagrada po napornem dnevu. Opolnoči smo udeleženci z rojstnodnevnim prepevanjem iz spalke izbezali presenečenega Marka (Zagorje 1), »žinganje« pa zaradi natrpanega programa ni smelo zarezati več kot uro ali dve v nočni hlad.
V soboto je sledil sklop predavanj o brušenju nožev/sekir, izdelava naravnega filtra, teoretični del o odpravi in vlogi vodje skupine pa smo popoldne nadgradili tudi s praktičnim preizkusom. Pri njem so zaradi tehnično zahtevnejše izbire poti napram ležernemu fantovskemu pristopu proslavili dekliči, za kar si zaslužijo velik priklon. Enako velja za Manco, glavno kulinarično zvezdo skupnega druženja, ki nam je po prestani poti z vsebino mamljivo dišečih kotličkov (kot že ničkolikokrat prej) napolnila baterije za tistih nekaj voltov, kolikor smo jih še potrebovali za postavitev osemkotnega bivaka.
Nedeljsko dopoldne nam je poleg deževnih nalivov prineslo še triumf trojice Žan, Gašper in Jure, ki ji je uspelo zanetiti ogenj zgolj s pomočjo »hand drill« tehnike. Po še zadnjem skupnem obroku, ribah in zeljni solati, smo se s sveto mašo, stisnjeni pod trojico plaht, zahvalili Gospodu za še en čudovit konec tedna na naši skavtski in življenjski poti.
