Kredarica v objemu betlehemskega miru
Planinski dom na Kredarici s Triglavom v ozadju (Avtor: Tadej Bolta)
Zbor v Krmi
Tradicionalni skavtski pohod na Kredarico se je pričel v Krmi, kjer se nas je v soboto ob sedmi uri zjutraj zbralo sedemindvajset skavtinj in skavtov iz vseh vetrov. Pripadali smo različnim generacijam, okoli vratu smo nosili rutke vseh mogočih barvnih odtenkov, a kljub navidezni različnosti nas je v vrtinec nove dogodivščine gnala ista misel: z roko v roki na Kredarico ponesti plamen miru. Tistega miru, na katerega v današnjem hitrem svetu vse prevečkrat pozabimo!
Vzpon
Zaradi zimskih temperatur smo se ob štartu odeli vsak v svoj sloj oblačil, ki pa smo se ga spričo intenzivnega vzpona do pastirskega stana večinoma že znebili. Trenutek predaha je še kako del, a v dolini zadana naloga nas je že kmalu pahnila novim bregovom naproti. Plamen, ki smo ga prenašali v več inovativnih verzijah, je tudi na strmi Kalvariji kljuboval vetru in ostalim neugodnim dejavnikom, zato je bil nasmešek številčne skavtske ekipice še toliko iskrenejši, ko smo po slabih šestih urah hoda naposled triumfalno zavzeli vrh planote Kredarica, na katerem stoji verjetno najznamenitejša postojanka slovenskih planinskih poti - naš končni cilj!
Na Kredarici
Pogled na okolico je bil kot iz pravljice! Sončno vreme je kljub rahli oblačnosti razodelo pogled vse od morja na eni pa tja daleč do Karavank na drugi strani, ter na navidez neprebojno steno megle pod nami, pod katero se je skrivala celotna Gorenjska. Ugodno vreme je Tobija in Janeza (oba Brezovica 1) zvabilo tudi pod vznožje mogočnega Triglava, a je prevladovala zdrava pamet in sta se raje kot preteči nevarnosti v objem skupaj z ostalim delom odprave namestila v varnem zavetje koče, po kateri se je medtem že širil vonj po vedno dobrodošli joti!
Druženje v kapeli
Ležerno preživeto popoldne smo v večernih urah nadgradili z obiskom zasnežene kapele, kjer smo skozi pesem iskali vsak svojo pot do Gospoda in se mu hkrati zahvalili za priložnost in možnost, da smo lahko v predbožičnem času prav mi glasniki betlehemskega miru.
Prenočevanje in spust v dolino
Za boj z nočjo v skupinski sobi tretjega nadstropja, kjer so bile temperature ravno malo nad lediščem, je vsak izbral svojo najljubšo taktiko, jutranji zbor ob sončnem vzhodu pa je razkril, da smo se s temperaturami uspešno kosali prav vsi! Po zajtrku je sledil spust, za katerega sta Simon (Celje 2) in Lenart (Domžale 1) izbrala kar hitrejšo smučarsko taktiko. Ostali smo vzeli pot pod noge in po slabih treh urah zabavnega spusta dosegli izhodiščno točko, kjer so nas čakali jekleni konjički. Dvodnevna ekspedicija je spletla mnogo novih prijateljskih vezi ter ob skrbi za telesno kondicijo vsebovala tudi tisto duhovno komponento, ki nas skavte dela unikatne. Sledil je še stisk rok v slovo in obljuba, da se prihodnje leto zopet snidemo!
