Greš na pustolovščino v naravo?
Bivak iz naravnih materialov (Avtor: )
Sem lahko zraven? Črvi za kosilo in odrta kača za večerjo? Ha, ha, kaj ne ločiš literature od realnosti? Filmskih trikov od vsakdanjega življenja?
Dokler se na lastne oči nisem prepričala, da govorice o netenju ognja brez vžigalic niso izmišljotina, tudi sama nisem verjela. Potem me je takoj zamikalo, da bi znala še sama ... In sem šla poleti v Kočevski rog na skavtsko šolo Življene v naravi 1. Ker mi še ni bilo dovolj, sem se prijavila tudi na nadaljevanje. Na ŽvN 2 preizkusiš veščine življenja v naravi spomladi, jeseni in, brrr, pozimi.
Na spomladanski del ŽvN 2 so nas inštruktorji povabili na Notranjsko. Vremenska napoved za konec tedna: dež! V petek, soboto in nedeljo! Uf, naj to sprejmem kot izziv ali »naj gre ta kelih mimo mene«? Dileme pravzaprav ni, ker skavt ne pozna slabega in dobrega vremena, je trdil Bi-Pi. Rada pristavim, da smo preživeli že vse kaj hujšega kot deževen konec tedna brez vžigalic in ob divjih rastlinicah.
Preden se je nad Cerknico zares ulilo, je bivak že stal, oprema in mi, vse je bilo pod streho. Ponoči si je marsikdo prisegel, da bo treba naluknjane šotorke zamenjati. Ali raje spati pod bivakom iz naravnih materialov? Ko si moker in te zebe, se boš vsaj trikrat ogrel, če boš (za)netil ogenj z lokom. Ergo, kresilo, vžigalice pusti doma! Ko nimaš vrvi, navali narod na koprive! Si brez posode? Ni problema, narediš jo iz kosa polena. Zjutraj skuhaš v njej čaj, ki te ogreje, popoldne si vanjo naložiš juho, pečen krompir iz podpeke, polpet in koprivno omako, zvečer paše kos jabolčnega zavitka iz »gozdne« pečice … Njami, ampak ne bom zdaj o jedilniku.
Pri skavtih se marsikaj učimo, a žal pri tem mnogokrat ostane. Učimo se postavljati bivake, kuriti ognje, o divjih rastlinah, prevečkrat samo teoretično. Če se že odločimo za praktični preizkus, se potolažimo, da bo dovolj priložnosti za vsakdanjo prakso na poletnem taboru. Tam pa razpnemo jamboreeje, zaradi požarne ogroženosti ali pomanjkanja kuriva oz. časa kuhamo na gorilnikih, za opremo skrbijo voditelji, otroci pa tako ali tako najraje jedo makarone. In vsa dobronamerna prizadevanja za usvojitev veščin življenja v naravi se spet končajo pri teoriji.
Pri ŽvN se večina naučenega znanja uporabi v praksi. Izziv ti postane živeti v naravi brez pripomočkov, ki jih navadno vzamemo s seboj. Dobro nabrušena sekira ali nož ni odveč, vse ostalo počasi postane luksuz. Ne verjameš? Poskusi. Super je, pravzaprav čisti užitek! ŽvN je to, kar je mislil Bi-Pi, ko je govoril o učenju z delom, o aktivnostih v naravi in o avanturističnih odpravah s svojimi brati.
