Za nami je 120 dolgih kilometrov ...
.. ki smo jih prehodili skupaj po zeleni Slavoniji in odkrivali čudovito pokrajino, stare gradove, zanimiva mesta in prijazne ljudi. Bilo je lepo, krasno, čudovito, enkratno. Bilo je tudi nekoliko naporno, žuljevo in boleče.
(Avtor: )
Na sveti maši v Jarmini se nas je zbralo 21 odraslih skavtov: 6 iz Slovenije, 3 iz Italije, 3 iz Avstrije in 9 iz Hrvaške - in skupaj smo peš krenili na dolgo pot. Šotore in težko prtljago nam je odpeljala logistika, mi pa smo si oprtali naše težke rukzake, si zaželi SREČNO POT, SRETAN PUT, GUT PFAD in BUONA STRADA in pogumno vzeli pot pod noge.
Prenočevali smo vsak dan na drugem kraju: prvi večer sredi mestnega parka v Našicah, naslednji ob robu nogometnega igrišča v Kutijevu, potem na jasi ob jezeru v Orahovici, pa na travniku ob potoku v Veliki, v deževni noči na čudovitem Jankovcu sredi Papuka in za konec še v civilizaciji v domu krajanov v Voćinu. Tam smo z domačini tudi zaključili naš potovalni tabor z jutranjo sveto mašo.
Vmes se je dogajalo zelo veliko: vsak dan smo hodili približno 7 - 8 hrvaških ur, prehodili cca 30 - 35 hrvaških kilometov, vmes spoznavali čudovito pokrajino Krndije in Papuka, počivali ob mrzlih izvirih dobre pitne vode, se med potjo najedli odličnih zrelih robid, imeli organizirane vodene obiske dvorcev, muzejev in vinske kleti, spoznavali ruševine starih slavonskih gradov, skrivnosti slavonskih gozdov, občutili izredno gostoljubje prijaznih slavonskih ljudi, se zvečer utrujeni, vendar silno zadovoljni vračali v "začasni tabor", spali kot ubiti, zjutraj pospravili tabor in se odpravili naprej.
Težko je opisati vse to na eni strani, saj je bilo toliko lepega!!! Spomini se vračajo, skladajo v neko zaporedje, misli preskakujejo iz enega kraja v drugi, spominjajo se tega in onega dogodka, obraza, nasmeha, objema, stiska rok, vicev, resnih razgovorov in dogovorov, verifike na odru v Voćinu,
Boštjanovih medicinskih posegov, vzdihljajev fra Luke iz Slavonskega Broda, pa Tobija, Ulijinega psa iz Avstrije, ki je skrbel za nas in nas varoval kot svojo čredo, pa čevljev od Ester, ki so se krpali in dokončno razpadli, pa seveda odličnega Đurovega ljepila, ki smo ga lačni do konca postrgali iz lonca, nočnega smrčanja v šotorih, pa Romea in Julije iz Jankovca, degustacije v kleti v Kutijevu, enkratnega in neponovljivega ženskega tuširanja v Kutijevu, prijazne kustosinje Silvije v dvorcu v Našicah, gradonačelnika in župnika iz Voćina, bakel in večernega ognja, dežja, ki nas je opral in sonca, ki nas je posušilo, prepevanja, ko smo bili že rahlo utrujeni, pa srnic in jelenov, ki so nam prekrižali pot, odlične italijanske kuhinje Tite in Marte, Martinove poslastice 1A s črtico, manastira sv. Nikole sredi neokrnjene narave in lubenice v potoku, pa Tonijevega večnega optimizma, Guentherjevih energijskih bombonov in Martinovega logičnega razmišljanja, pa ljudi, ki so nam prišli naproti in nas spremljali na naši poti, ...
Lahko bi se napisala debela knjiga - in morda se celo kdaj bo - za zdaj pa gledamo slike, obujamo spomine in že komaj čakamo, da naši prijatelji iz Jarmine pripravijo naslednji route.
Evo, jaz se prijavljam že danes, zato: NE DIRAJTE MI RAVNICU, JER JA ĆU SE VRATITI...
(Avtor: )
Prenočevali smo vsak dan na drugem kraju: prvi večer sredi mestnega parka v Našicah, naslednji ob robu nogometnega igrišča v Kutijevu, potem na jasi ob jezeru v Orahovici, pa na travniku ob potoku v Veliki, v deževni noči na čudovitem Jankovcu sredi Papuka in za konec še v civilizaciji v domu krajanov v Voćinu. Tam smo z domačini tudi zaključili naš potovalni tabor z jutranjo sveto mašo.
Vmes se je dogajalo zelo veliko: vsak dan smo hodili približno 7 - 8 hrvaških ur, prehodili cca 30 - 35 hrvaških kilometov, vmes spoznavali čudovito pokrajino Krndije in Papuka, počivali ob mrzlih izvirih dobre pitne vode, se med potjo najedli odličnih zrelih robid, imeli organizirane vodene obiske dvorcev, muzejev in vinske kleti, spoznavali ruševine starih slavonskih gradov, skrivnosti slavonskih gozdov, občutili izredno gostoljubje prijaznih slavonskih ljudi, se zvečer utrujeni, vendar silno zadovoljni vračali v "začasni tabor", spali kot ubiti, zjutraj pospravili tabor in se odpravili naprej.
Težko je opisati vse to na eni strani, saj je bilo toliko lepega!!! Spomini se vračajo, skladajo v neko zaporedje, misli preskakujejo iz enega kraja v drugi, spominjajo se tega in onega dogodka, obraza, nasmeha, objema, stiska rok, vicev, resnih razgovorov in dogovorov, verifike na odru v Voćinu,
Boštjanovih medicinskih posegov, vzdihljajev fra Luke iz Slavonskega Broda, pa Tobija, Ulijinega psa iz Avstrije, ki je skrbel za nas in nas varoval kot svojo čredo, pa čevljev od Ester, ki so se krpali in dokončno razpadli, pa seveda odličnega Đurovega ljepila, ki smo ga lačni do konca postrgali iz lonca, nočnega smrčanja v šotorih, pa Romea in Julije iz Jankovca, degustacije v kleti v Kutijevu, enkratnega in neponovljivega ženskega tuširanja v Kutijevu, prijazne kustosinje Silvije v dvorcu v Našicah, gradonačelnika in župnika iz Voćina, bakel in večernega ognja, dežja, ki nas je opral in sonca, ki nas je posušilo, prepevanja, ko smo bili že rahlo utrujeni, pa srnic in jelenov, ki so nam prekrižali pot, odlične italijanske kuhinje Tite in Marte, Martinove poslastice 1A s črtico, manastira sv. Nikole sredi neokrnjene narave in lubenice v potoku, pa Tonijevega večnega optimizma, Guentherjevih energijskih bombonov in Martinovega logičnega razmišljanja, pa ljudi, ki so nam prišli naproti in nas spremljali na naši poti, ...
Lahko bi se napisala debela knjiga - in morda se celo kdaj bo - za zdaj pa gledamo slike, obujamo spomine in že komaj čakamo, da naši prijatelji iz Jarmine pripravijo naslednji route.
Evo, jaz se prijavljam že danes, zato: NE DIRAJTE MI RAVNICU, JER JA ĆU SE VRATITI...
