Za križem ...
... smo hodili to zadnjo soboto in bilo nas je veliko. Okrog 200. S krapinskimi skavti smo se podali na pot od Krapine do Svetega Križa Začretja. Letos so ta križev pot organizirali že šestič.
Križni put (Avtor: Ivo iz Krapine)
Pridite, nas je povabil Drnda, njihov vodja. Pridite, da bomo razširili sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi skavti, poglobili prijateljstvo in skupaj prehodili Križev pot po slikovitem Hrvaškem Zagorju. Pa smo šli.
Pred župnijsko cerkvijo Sv. Nikole v Krapini se je zbrala pisana množica: mladi, srednji in stari krapinski skavti, letošnji birmanci iz župnije, kar precej faranov iz Krapine in okolice, skavti iz Jarmine in Pregrade ter trije slovenski zboksovci. Domači župnik, don Tomica Šestak, nas je v uvodnih besedah povabil, naj sledimo križu in naša pot se je začela.
Prva postaja je bila cerkev frančiškanskega samostana sredi Krapine, potem pa smo nadaljevali pot skozi Bobovje, Pristavo ter Gornjo in Donjo Paćetino do Začretja, skozi vasi, čez polja, ob robu vinogradov, mimo pisanih pomladnih travnikov, čez blatne poti, mimo sadovnjakov in vrtov. Ustavili smo se ob štirinajstih kapelicah in znamenjih. Ustavili zato, da bi prisluhnili izbranim besedam, da bi premišljevali Jezusovo trpljenje, da bi tudi sami vzeli na rame svoj križ in ga nosili na dolgi poti.
Premišljevali smo o tistih, ki jim težak križ upogiba ramena, o tistih, ki jih trpljenje vedno znova preiskuša, o ponižanih in razžaljenih, o tistih, ki trpijo krivico, ki so zaničevani in prezrti. Pa o ljudeh, ki jih srečujemo na naši poti skozi življenje in so kot Veronika in Simon iz Cirene. Pa o materah in ženah, ki so podobne Jeruzalemskim ženam ob poti, o Velikem petku našega življenja in jutru veličastnega Vstajenja.
Našo pot smo končali v cerkvi sv. Križa v Začretju, druženje pa nadaljevali v župnijskem domu, kjer nas je čakalo »okrepilo« - odličen golaž.
Našim gostiteljem smo obljubili da še pridemo v Krapino. Če ne prej ob letu osorej, ko se bodo že sedmič podali na pot za križem...
Križni put (Avtor: Ivo iz Krapine)
Pred župnijsko cerkvijo Sv. Nikole v Krapini se je zbrala pisana množica: mladi, srednji in stari krapinski skavti, letošnji birmanci iz župnije, kar precej faranov iz Krapine in okolice, skavti iz Jarmine in Pregrade ter trije slovenski zboksovci. Domači župnik, don Tomica Šestak, nas je v uvodnih besedah povabil, naj sledimo križu in naša pot se je začela.
Prva postaja je bila cerkev frančiškanskega samostana sredi Krapine, potem pa smo nadaljevali pot skozi Bobovje, Pristavo ter Gornjo in Donjo Paćetino do Začretja, skozi vasi, čez polja, ob robu vinogradov, mimo pisanih pomladnih travnikov, čez blatne poti, mimo sadovnjakov in vrtov. Ustavili smo se ob štirinajstih kapelicah in znamenjih. Ustavili zato, da bi prisluhnili izbranim besedam, da bi premišljevali Jezusovo trpljenje, da bi tudi sami vzeli na rame svoj križ in ga nosili na dolgi poti.
Premišljevali smo o tistih, ki jim težak križ upogiba ramena, o tistih, ki jih trpljenje vedno znova preiskuša, o ponižanih in razžaljenih, o tistih, ki trpijo krivico, ki so zaničevani in prezrti. Pa o ljudeh, ki jih srečujemo na naši poti skozi življenje in so kot Veronika in Simon iz Cirene. Pa o materah in ženah, ki so podobne Jeruzalemskim ženam ob poti, o Velikem petku našega življenja in jutru veličastnega Vstajenja.
Našo pot smo končali v cerkvi sv. Križa v Začretju, druženje pa nadaljevali v župnijskem domu, kjer nas je čakalo »okrepilo« - odličen golaž.
Našim gostiteljem smo obljubili da še pridemo v Krapino. Če ne prej ob letu osorej, ko se bodo že sedmič podali na pot za križem...
+14
