Za ideale bodi malce nor
Geslo vseslovenskega skavtskega Jamboreeja 2008 je bila Norost, ki deluje... . Skeptiki, ki jih med odraslimi nikoli ne zmanjka, so se gotovo namrdnili in povedali kakšno čez skavte. "Namesto da vzgajajo našo mladino v resne in odgovorne ljudi, jih obnorijo in zdivjajo. Red in disciplina jim postaneta španska vas. Z adrenalinskimi dejavnostmi pa spravljajo naše otroke v nevarnost. Norost, ki deluje??? Prosim vas, pa kaj so pri tej ZSKSS res čisto pritegnjeni?" verjetno modrujejo ti kritiki. Pa vendar deluje!!!
(Avtor: )
In to zelo konkretno in pozitivno. Verz iz himne letošnjega jamboreeja pravi: "Za ideale bodi malce nor!" To drži kot pribito. Sicer pa skavti nismo prvi, ki se imamo za malo nore. Nekoč je že obstajal Frančišek iz Assisija, ki je zase trdil, da je norec. Ampak on ni bil čisto navaden norec, ampak "norec božje ljubezni". Tudi B.P. je moral biti malce nor, ko se je kot upokojeni vojaški častnik namesto uživanja po mondenih letoviščih odločil, da bo raje ustanovil skavtstvo in se ukvarjal s "problematično in brez ciljev zdolgočaseno mularijo". Njegov cilj je bil, da jih s skavtskim druženjem spravi s stranpoti na pravo pot. Prav obletnica stoletnice skavtstva potrjuje B.P.-jevo vizionarstvo, saj skavtstvo še danes prinaša v svoje okolje praktično iste cilje in podobne rezultate, kot v njegovih pionirskih časih. Eno izmed navodil B.P.-ja pravi, da moramo za seboj pustiti svet malce boljši. Da ga pa lahko spreminjaš na boljše, moraš biti vsaj malce idealist; idealisti pa so tako znani po tem, da so malce nori.
Norost je naletošnjem jamboreeju delovala na vsakem koraku.Že ko smo prihajali na tabrni prostor, je bilo čutiti vznemirjenje, nekaj posebnega je bilo v zraku. Velikost in urejenost prostora sta nas fascinirala, vzdušje, ki je vladalo na jamboreeju, pa ti je takoj zlezla pod kožo. Nikjer ni bilo tistih žalostnih in preplašenih otroških obrazov, kakršne so nam predstavli nekateri zaskrbljeni starši doma, potem ko so izvedeli za težave z vremenom in zalitjem nekaterih šotorov na začetku tabora. Kamorkoli si se ozrl, so bili na okrog sami veseli in razigrani obrazi. Namesto tarnanja so raje čisto po skavtsko zavihali rokave, pomagali poplavljencem, in ko je najhujše minilo, se šli zabavat v blato. Zaradi obilice blata je le to postalo nekakšen zaščitni znak letošnjega jamoreeja in tudi glavni hit skavtske zabave. V blatu se je drsalo, valjalo, rilo, igralo nogomet, kepalo. Po blatu smo skakali stari in mladi na sobotnem nočnem žuru, še celo nedeljsko sv. mašo smo imeli dobesedno v blatu. A se to ne sliši noro?
Noro je bilo tudi to, da smo se vse veje skavtstva od volčičev pa do bivših voditeljev in odraslih skavtov dobili na enem mestu. Praktično vse generacije. In da smo se odrasli skavti igrali od gumitvista in prodajanja barvic vse do kako je trden most, in da smo bili v veliki igri v vlogah pošasti, prašičev, krav, ovc in koz. Pošasti smo na veliko stršili volčiče, pa jih ni bilo čisto nič strah. Ča si jim pokazal hrbet, so te še z veseljem ščipnili od zadaj. Noro je tudi bilo, ko smo takoj po veliki igri s svojimi telesi napravili veliko oranžno lilijo, ki je valovala sem ter tja v stilu navijaškega mehiškega vala, medtem ko so nas iz zraka slikali z letala. Noro in nepozabno!
Noro je tudi to, da smo uspešno premagovali svoje BIPANEBOME. Sklenili smo tudi, da jih bomo doma še naprej premagovali, saj se vsak dan pojavi kakšen nov Bipanebom.
Jamboree 2008 je bil resnično nor. Že sama ideja, da se organizira jamboree, prvi tako velik v zgodovini skavtstva na Slovenskem, je bila res nora. Hvala vodstvu ZSKSS in vsem, ki so na kakršen koli način sodelovali pri organizaciji in izvedbi tega velikega dogodka. Jaz sem se imel lepo, kot že dolgo ne. Hvala tudi našemu Nebeškemu Očetu, saj brez prisotnosti Božje volje, se verjetno ne bi mogel zgoditi tako lep jamboree. Poleg norosti, smo začutili tudi prisotnost Božje ljubezni, ki je prevevala med nami.
(Avtor: )
Norost je naletošnjem jamboreeju delovala na vsakem koraku.Že ko smo prihajali na tabrni prostor, je bilo čutiti vznemirjenje, nekaj posebnega je bilo v zraku. Velikost in urejenost prostora sta nas fascinirala, vzdušje, ki je vladalo na jamboreeju, pa ti je takoj zlezla pod kožo. Nikjer ni bilo tistih žalostnih in preplašenih otroških obrazov, kakršne so nam predstavli nekateri zaskrbljeni starši doma, potem ko so izvedeli za težave z vremenom in zalitjem nekaterih šotorov na začetku tabora. Kamorkoli si se ozrl, so bili na okrog sami veseli in razigrani obrazi. Namesto tarnanja so raje čisto po skavtsko zavihali rokave, pomagali poplavljencem, in ko je najhujše minilo, se šli zabavat v blato. Zaradi obilice blata je le to postalo nekakšen zaščitni znak letošnjega jamoreeja in tudi glavni hit skavtske zabave. V blatu se je drsalo, valjalo, rilo, igralo nogomet, kepalo. Po blatu smo skakali stari in mladi na sobotnem nočnem žuru, še celo nedeljsko sv. mašo smo imeli dobesedno v blatu. A se to ne sliši noro?
Noro je bilo tudi to, da smo se vse veje skavtstva od volčičev pa do bivših voditeljev in odraslih skavtov dobili na enem mestu. Praktično vse generacije. In da smo se odrasli skavti igrali od gumitvista in prodajanja barvic vse do kako je trden most, in da smo bili v veliki igri v vlogah pošasti, prašičev, krav, ovc in koz. Pošasti smo na veliko stršili volčiče, pa jih ni bilo čisto nič strah. Ča si jim pokazal hrbet, so te še z veseljem ščipnili od zadaj. Noro je tudi bilo, ko smo takoj po veliki igri s svojimi telesi napravili veliko oranžno lilijo, ki je valovala sem ter tja v stilu navijaškega mehiškega vala, medtem ko so nas iz zraka slikali z letala. Noro in nepozabno!
Noro je tudi to, da smo uspešno premagovali svoje BIPANEBOME. Sklenili smo tudi, da jih bomo doma še naprej premagovali, saj se vsak dan pojavi kakšen nov Bipanebom.
Jamboree 2008 je bil resnično nor. Že sama ideja, da se organizira jamboree, prvi tako velik v zgodovini skavtstva na Slovenskem, je bila res nora. Hvala vodstvu ZSKSS in vsem, ki so na kakršen koli način sodelovali pri organizaciji in izvedbi tega velikega dogodka. Jaz sem se imel lepo, kot že dolgo ne. Hvala tudi našemu Nebeškemu Očetu, saj brez prisotnosti Božje volje, se verjetno ne bi mogel zgoditi tako lep jamboree. Poleg norosti, smo začutili tudi prisotnost Božje ljubezni, ki je prevevala med nami.
+17
