V Dolini upanja
Bil je sončen, vetroven, lep dan – kot nalašč za izlet v Dolino upanja. Tako se imenuje komuna v Vremah, kamor smo postojnski odrasli skavti odšli v nedeljo, 18.03.2007.
Razglednice z natečaja. (Avtor: Jasna Žabota)
Dolina upanja v Vremah. Komuna, kjer živijo bivši odvisniki od mamil. Šli smo tja, da bi fantom oddali denar, ki so ga v nabirki zbrali naši letošnji birmanci. Odpovedali so se žepnini, sladkarijam in drugim drobnim razvadicam ter za ta denar si bodo fantje lahko kupili sadike za pomladansko sajenje.
Sprejel nas je Tomaž in povedal, da imajo fantje starševski dan in ne bodo prisotni pri maši kot ponavadi. Mi smo bili pri maši in silno se nas je dotaknila lepa pridiga »O izgubljenem sinu«. S fanti smo se srečali po maši. Peter je v nagovoru razložil namen našega obiska, prebral čestitko z željami nas vseh, da bi fantje vztrajali in uspeli ter zaključil z lepimi, že znanimi besedami: »Korajža velja!«.
Fantje so bili ponosni in veseli, da jih razumemo, da jih sprejemamo takšne kot so in da smo z njimi v njihovi trenutni drugačnosti. Bili so vidno ganjeni, tako kot mi in kar nekaj solz se je zasvetilo v očeh enih in drugih. To so zares pogumni fantje, ki so se odločili živeti drugače. Najmlajši član, ki se je tukaj zdravil, je imel le 14 let. To nas je zelo presunilo in zaskrbelo za prihodnost naših mladih. Tomaž je povedal, da zdravljenje traja 3 leta, da je vmes veliko kriz, a se trudijo. Sami pridelajo vso hrano, med drugim izdelujejo tudi sir, ki so nam ga podarili, sami kuhajo, čistijo, gradijo, ...
Skratka, to so povsem običajni in normalni fantje, vredni vse pohvale in vseh čestitk! Samo spoznati jih je treba! Ne obsojati, ampak pomagati!
Vsi smo se strinjali, da bi lahko tako širša družba, kot mi vsi, naredili več za te ljudi. Izvedeli smo, da bodo v mesecu maju potekala občinska predavanja o drogah in odvisnosti, 25. maja pa bo v Vremah tudi dan odprtih vrat.
Zatopljeni vsak v svoje misli smo se popoldne vračali proti domu. Končali smo seveda v cerkvi, pri celodnevnem čaščenju v Postojni. Ta dan smo končali z zaključno mašo in zahvalno pesmijo » S skupno pesmijo prosimo«, med katero so nam misli spet ušle k fantom, z najboljšimi željami, da uspejo. In z željo, da bi bili vsi strpni tudi do drugačnih!
Razglednice z natečaja. (Avtor: Jasna Žabota)
Sprejel nas je Tomaž in povedal, da imajo fantje starševski dan in ne bodo prisotni pri maši kot ponavadi. Mi smo bili pri maši in silno se nas je dotaknila lepa pridiga »O izgubljenem sinu«. S fanti smo se srečali po maši. Peter je v nagovoru razložil namen našega obiska, prebral čestitko z željami nas vseh, da bi fantje vztrajali in uspeli ter zaključil z lepimi, že znanimi besedami: »Korajža velja!«.
Fantje so bili ponosni in veseli, da jih razumemo, da jih sprejemamo takšne kot so in da smo z njimi v njihovi trenutni drugačnosti. Bili so vidno ganjeni, tako kot mi in kar nekaj solz se je zasvetilo v očeh enih in drugih. To so zares pogumni fantje, ki so se odločili živeti drugače. Najmlajši član, ki se je tukaj zdravil, je imel le 14 let. To nas je zelo presunilo in zaskrbelo za prihodnost naših mladih. Tomaž je povedal, da zdravljenje traja 3 leta, da je vmes veliko kriz, a se trudijo. Sami pridelajo vso hrano, med drugim izdelujejo tudi sir, ki so nam ga podarili, sami kuhajo, čistijo, gradijo, ...
Skratka, to so povsem običajni in normalni fantje, vredni vse pohvale in vseh čestitk! Samo spoznati jih je treba! Ne obsojati, ampak pomagati!
Vsi smo se strinjali, da bi lahko tako širša družba, kot mi vsi, naredili več za te ljudi. Izvedeli smo, da bodo v mesecu maju potekala občinska predavanja o drogah in odvisnosti, 25. maja pa bo v Vremah tudi dan odprtih vrat.
Zatopljeni vsak v svoje misli smo se popoldne vračali proti domu. Končali smo seveda v cerkvi, pri celodnevnem čaščenju v Postojni. Ta dan smo končali z zaključno mašo in zahvalno pesmijo » S skupno pesmijo prosimo«, med katero so nam misli spet ušle k fantom, z najboljšimi željami, da uspejo. In z željo, da bi bili vsi strpni tudi do drugačnih!
