Skavtski objem miru
Ali veste, kako je, ko tritisočpetsto skavtov nežno zavzdihne ob Brankovim besedah uvoda za objem miru? Ali veste, kako je, ko si tritisočpetsto istih skavtov pade v objem in deli objeme miru vse naokoli sebe?
Ne, ne veste, ker tega niste doživeli. Vemo pa mi, ki smo to doživeli in lahko vam povemo, da je to nekaj lepega in še bolj lepega in najlepšega!
To je skoraj tako, kot da bi velik val kristalno čiste vode pljusknil v oranžno morje z mehkim rjavim dnom in z milijoni in milijoni kapljic požegnal prav vsako srce. To je tako, kot če te objame najboljši prijatelj in v njegovem objemu čutiš norosT, ki deluje, bum, bum, bum skavtskega srca, ki utripa v skavtskem duhu in skoraj tako kot če se v močnem nalivu spustiš s skavtskimi prijatelji po topli in mehki blatni skavtski drsalnici in pristaneš v veliki topli rjavi luži.
Pa ni bil samo skavtski objem miru en poseben trenutek. Takih trenutkov je bilo zelo veliko. Ogromno. Tak je bil tudi Robi, ki je v velikanskih blatnih škornjih v svojem posebnem stilu delil obhajilo. Pa avion, ki je krožil nad oranžno skavtsko lilijo z modro kompasovo iglo v sredini, da bi nas poslikal. Prav gotovo je slišal naše navdušeno pozdravljanje in videl mahanje v pozdrav. Takšna je bila tudi Golica, ki je odmevala preko tabora in navdušeni skavti, ki so uprizorili »singing in the rain in dancing in the rain…«, pa VV, ki so na hrbtih PP bežali pred pošastmi.
Tak trenutek so bile tudi zastave vseh, ki so na mogočnem jamboru zaplapolale v vetru. Pa skavtski in drugi fotografi, ki so plezali na vse mogoče konstrukcije, da bi ovekovečili norosT, ki je delovala vedno in povsod, tudi ponoči, ko se je vse umirilo in so skavti utrujeni zaspali. Iz šotorov se je slišalo, da ponoči sanjajo o tej norosTi in komaj čakajo, da se zbudijo v novo noro jutro.
Tak trenutek je bila tudi noč češčenja v velikem šotoru, ko so skozi naliv prihajali v šotor mladi, da bi v molitvi in trenutkih tišine preživeli nekaj minut pred Najsvetejšim. In tak je bil tudi trenutek, ko je triinpoltisočglava množica v trenutku preklopila iz največje evforije v popolno tišino, da bi z največjo spoštljivostjo zmolila večerno molitev.
Še bodo jamboreeji, še bo veliko lepega, toda ta bo za vedno ostal prvi in ti trenutki neponovljivi in večni…
To je skoraj tako, kot da bi velik val kristalno čiste vode pljusknil v oranžno morje z mehkim rjavim dnom in z milijoni in milijoni kapljic požegnal prav vsako srce. To je tako, kot če te objame najboljši prijatelj in v njegovem objemu čutiš norosT, ki deluje, bum, bum, bum skavtskega srca, ki utripa v skavtskem duhu in skoraj tako kot če se v močnem nalivu spustiš s skavtskimi prijatelji po topli in mehki blatni skavtski drsalnici in pristaneš v veliki topli rjavi luži.
Pa ni bil samo skavtski objem miru en poseben trenutek. Takih trenutkov je bilo zelo veliko. Ogromno. Tak je bil tudi Robi, ki je v velikanskih blatnih škornjih v svojem posebnem stilu delil obhajilo. Pa avion, ki je krožil nad oranžno skavtsko lilijo z modro kompasovo iglo v sredini, da bi nas poslikal. Prav gotovo je slišal naše navdušeno pozdravljanje in videl mahanje v pozdrav. Takšna je bila tudi Golica, ki je odmevala preko tabora in navdušeni skavti, ki so uprizorili »singing in the rain in dancing in the rain…«, pa VV, ki so na hrbtih PP bežali pred pošastmi.
Tak trenutek so bile tudi zastave vseh, ki so na mogočnem jamboru zaplapolale v vetru. Pa skavtski in drugi fotografi, ki so plezali na vse mogoče konstrukcije, da bi ovekovečili norosT, ki je delovala vedno in povsod, tudi ponoči, ko se je vse umirilo in so skavti utrujeni zaspali. Iz šotorov se je slišalo, da ponoči sanjajo o tej norosTi in komaj čakajo, da se zbudijo v novo noro jutro.
Tak trenutek je bila tudi noč češčenja v velikem šotoru, ko so skozi naliv prihajali v šotor mladi, da bi v molitvi in trenutkih tišine preživeli nekaj minut pred Najsvetejšim. In tak je bil tudi trenutek, ko je triinpoltisočglava množica v trenutku preklopila iz največje evforije v popolno tišino, da bi z največjo spoštljivostjo zmolila večerno molitev.
Še bodo jamboreeji, še bo veliko lepega, toda ta bo za vedno ostal prvi in ti trenutki neponovljivi in večni…
