Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal...
Obeta se nam še ena nova bratovščina. Bratovščina v dobrepoljski dolini. Šli smo tja, da bi jim povedali, kako nam je lepo v odraslem skavtstvu in jih povabili v našo veliko skavtsko družino.
Od dobrepoljskih skavtov je prišlo prijazno vabilo, naj pridemo k maši za začetek njihovega skavtskega leta in predstavimo odraslo skavtstvo v Sloveniji ter »prepričamo« njihove starše, da bi se začeli družiti in postali bratovščina.
Pa smo šli. Enih dvajset se nas je nabralo iz štirih bratovščin: grosupeljske, novomeške, iz ljubljanske Ježice in Fužin. V čudoviti cerkvi sv. Križa sredi dobrepoljske doline je bilo že vse pripravljeno za skavtsko mašo: šotor sredi cerkve in drva za ogenj, skavtska in slovenska zastava pred oltarjem, skavtski zbor na desni strani in prve klopi polne skavtov.
Mašo smo začeli s tisto lepo skavtsko :
Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal,
obrazov, s katerimi na novo si pot se podal
se spomniš potepov,
se spomniš, kako smo iskali zaklad sred noči,
povezani v duhu branili zastavo, odkrivali skrite sledi? ....
... in nadaljevali z zaigranim prizorom srečanja Baden Powella s prvimi dečki, ki jih je peljal na tabor, z branjem in uvodi. Nam so odstopili čas za pridigo, da smo lahko povedali, kdo smo odrasli skavti, kje smo in kaj delamo, koliko nas je, zakaj smo in kaj nas druži, dežuranja pri jamboru in čuvanje zastave, kaj je bratovščina, kakšni so naši potepi in tabori in kako se mi spominjamo našega prvega ognja, naših skavtskih maš na travnikih, ob robu gozda, na obalah otokov, na samotnih poteh, med skalami v hribih, na obali morja in v tujini, pa naših obljub, skavtskih krstov, srečanj s skavti iz regije Alpe Adria in skupnih projektov. Smo prepričali dobrepoljske starše ??? Če jih nismo mi, jih bodo prav gotovo njihovi otroci, saj so zelo zagnani skavti.
Pred darovanjem so pred oltar prinesli rutko, nahrbtnik, gojzarje, svetilko in kitaro, vse to izročili Bogu in ga prosili, naj nas čuva na vseh naših poteh.
Druženje smo po maši nadaljevali za župniščem, kjer so zakurili ogenj in kjer smo skupaj peli, se predstavili drug drugemu, se šli nekaj igric in končali v krogu z Angelčkom.
Pa smo šli. Enih dvajset se nas je nabralo iz štirih bratovščin: grosupeljske, novomeške, iz ljubljanske Ježice in Fužin. V čudoviti cerkvi sv. Križa sredi dobrepoljske doline je bilo že vse pripravljeno za skavtsko mašo: šotor sredi cerkve in drva za ogenj, skavtska in slovenska zastava pred oltarjem, skavtski zbor na desni strani in prve klopi polne skavtov.
Mašo smo začeli s tisto lepo skavtsko :
Se spomniš trenutka, ko prvič si ogenj prižgal,
obrazov, s katerimi na novo si pot se podal
se spomniš potepov,
se spomniš, kako smo iskali zaklad sred noči,
povezani v duhu branili zastavo, odkrivali skrite sledi? ....
... in nadaljevali z zaigranim prizorom srečanja Baden Powella s prvimi dečki, ki jih je peljal na tabor, z branjem in uvodi. Nam so odstopili čas za pridigo, da smo lahko povedali, kdo smo odrasli skavti, kje smo in kaj delamo, koliko nas je, zakaj smo in kaj nas druži, dežuranja pri jamboru in čuvanje zastave, kaj je bratovščina, kakšni so naši potepi in tabori in kako se mi spominjamo našega prvega ognja, naših skavtskih maš na travnikih, ob robu gozda, na obalah otokov, na samotnih poteh, med skalami v hribih, na obali morja in v tujini, pa naših obljub, skavtskih krstov, srečanj s skavti iz regije Alpe Adria in skupnih projektov. Smo prepričali dobrepoljske starše ??? Če jih nismo mi, jih bodo prav gotovo njihovi otroci, saj so zelo zagnani skavti.
Pred darovanjem so pred oltar prinesli rutko, nahrbtnik, gojzarje, svetilko in kitaro, vse to izročili Bogu in ga prosili, naj nas čuva na vseh naših poteh.
Druženje smo po maši nadaljevali za župniščem, kjer so zakurili ogenj in kjer smo skupaj peli, se predstavili drug drugemu, se šli nekaj igric in končali v krogu z Angelčkom.
