"Ptujski piceki" na poletnem taboru
Malo pozno, pa vendar iz srca… Zato, ker se je naš letošnji tabor odvijal že daleč nazaj, od 24.-27.6.2009. Da ne bi imeli vtisa, da smo na Ptuju zaspali, vseeno poročamo o našem taboru.
»Malo pozno, pa vendar iz srca…«
Zakaj tako?
Zato, ker se je naš letošnji tabor odvijal že daleč nazaj, od 24.-27.6.2009. Da ne bi imeli vtisa, da smo na Ptuju zaspali, vseeno poročamo o našem taboru. (Avtor: Olga Plemeniti fazan )
Po dveh potovalnih, smo se letos ponovno odločili za stacionarni tabor, da se spet malo bolj vživimo v izvidnike. Ker smo na naših izhodih in taborih obredli že dobršen del slovenskih pokrajin, na Notranjskem krasu pa še nismo bili, smo se odločili za Trnje pri Pivki. Seveda se nikakor nismo mogli izogniti junaku krajev okrog Pivke, Martinu Krpanu in smo našemu taboru dali naslov: »BOG VAS OBVARI! PA NIKAR KAJ NE ZAMERITE!« - po znanem reku iz zgodbe Frana Levstika.
Najprej smo s tabornega prostora pregnali množico polžev in postavili tabor z vsemi tabornimi zgradbami: šotori, ognjiščem, kuhinjo, oltarjem, jamborom … Vodja tabora je bil neomajen: "Samo špaga, kamen in les!"
Zjutraj, po molitvi hvalnic, telovadbi in zajtrku smo vedno dobili »zrno soli« v obliki kratke zgodbice za premislek. Vsak dan smo poslušali tudi del zgodbe o Martinu Krpanu in ji skušali tisti dan slediti.
Ob večerih smo se ob ognju sprostili, se igrali igre, veliko peli in na koncu zmolili večernice.
Ker smo bili na Krasu, smo si na krajšem izhodu seveda nujno morali ogledati presihajoče Petelinje jezero, ki je bilo v tem času sicer brez vode, polno pa prelepih travnikov.
Na celodnevni izhod pa smo se podali na sv. Trojico. Po poti nas je vodja tabora, tokrat »vaša visokost cesar Jože«, spretno vpeljal v veliko igro, prepleteno z dogodki iz življenja Martina Krpana. Tako zelo smo se vživeli, da je malo tudi kri tekla …. Kot se za Brdavsa in Krpana spodobi, seveda.
Na poti nazaj v Trnje nas je v prostranih gozdovih zajela strašna nevihta s treskanjem, grmenjem, bliski in močnim nalivom. Premočeni, malo prestrašeni, pa vendarle srečni, da smo ostali celi in živi, smo se vrnili v tabor, ter si večerjo in skavtski kruh spekli kar na palicah in ognju.
Zadnji dan smo si na poti domov pogledali še eno znamenitost kraškega sveta: Rakov Škocjan.
Ves čas nas je duhovno in tudi drugače spremljal naš DA, z njim smo vsak dan skupaj darovali lepo pripravljeno mašo, zadnji dan pa nas je poslal v puščavo, ki nas je krepko zaposlila z razmišljanjem. Pri zaključni maši na taboru smo mu voščili in zaželeli vztrajnosti in božjega blagoslova ob deseti obletnici mašniškega posvečenja.
Preživeli smo čisto pravi skavtski izvidniški tabor, poln lepih pa tudi pretresljivih dogodkov, ki so nam dali misliti in se domov vrnili z marsikatero novo izkušnjo. Spoznavali smo naravo, v vsej njeni lepoti in mogočnosti. Bogatili smo se duhovno in si odpočili v miru, ki nas je obdajal.
Na preverbi doma, ko smo tudi zaključili skavtsko leto, smo vsi ugotovili, da nas je tabor še bolj povezal, nas ponovno navdušil za naprej in nas napolnil s svežim skavtskim duhom.
Drži pa tudi: » Bog nas je obvaroval, mi pa nismo nikomur nič zamerili!«
»Malo pozno, pa vendar iz srca…«
Zakaj tako?
Zato, ker se je naš letošnji tabor odvijal že daleč nazaj, od 24.-27.6.2009. Da ne bi imeli vtisa, da smo na Ptuju zaspali, vseeno poročamo o našem taboru. (Avtor: Olga Plemeniti fazan )
Najprej smo s tabornega prostora pregnali množico polžev in postavili tabor z vsemi tabornimi zgradbami: šotori, ognjiščem, kuhinjo, oltarjem, jamborom … Vodja tabora je bil neomajen: "Samo špaga, kamen in les!"
Zjutraj, po molitvi hvalnic, telovadbi in zajtrku smo vedno dobili »zrno soli« v obliki kratke zgodbice za premislek. Vsak dan smo poslušali tudi del zgodbe o Martinu Krpanu in ji skušali tisti dan slediti.
Ob večerih smo se ob ognju sprostili, se igrali igre, veliko peli in na koncu zmolili večernice.
Ker smo bili na Krasu, smo si na krajšem izhodu seveda nujno morali ogledati presihajoče Petelinje jezero, ki je bilo v tem času sicer brez vode, polno pa prelepih travnikov.
Na celodnevni izhod pa smo se podali na sv. Trojico. Po poti nas je vodja tabora, tokrat »vaša visokost cesar Jože«, spretno vpeljal v veliko igro, prepleteno z dogodki iz življenja Martina Krpana. Tako zelo smo se vživeli, da je malo tudi kri tekla …. Kot se za Brdavsa in Krpana spodobi, seveda.
Na poti nazaj v Trnje nas je v prostranih gozdovih zajela strašna nevihta s treskanjem, grmenjem, bliski in močnim nalivom. Premočeni, malo prestrašeni, pa vendarle srečni, da smo ostali celi in živi, smo se vrnili v tabor, ter si večerjo in skavtski kruh spekli kar na palicah in ognju.
Zadnji dan smo si na poti domov pogledali še eno znamenitost kraškega sveta: Rakov Škocjan.
Ves čas nas je duhovno in tudi drugače spremljal naš DA, z njim smo vsak dan skupaj darovali lepo pripravljeno mašo, zadnji dan pa nas je poslal v puščavo, ki nas je krepko zaposlila z razmišljanjem. Pri zaključni maši na taboru smo mu voščili in zaželeli vztrajnosti in božjega blagoslova ob deseti obletnici mašniškega posvečenja.
Preživeli smo čisto pravi skavtski izvidniški tabor, poln lepih pa tudi pretresljivih dogodkov, ki so nam dali misliti in se domov vrnili z marsikatero novo izkušnjo. Spoznavali smo naravo, v vsej njeni lepoti in mogočnosti. Bogatili smo se duhovno in si odpočili v miru, ki nas je obdajal.
Na preverbi doma, ko smo tudi zaključili skavtsko leto, smo vsi ugotovili, da nas je tabor še bolj povezal, nas ponovno navdušil za naprej in nas napolnil s svežim skavtskim duhom.
Drži pa tudi: » Bog nas je obvaroval, mi pa nismo nikomur nič zamerili!«
+12
