Poletni tabor Šentjurskih Mravelj in Mravljincev
Tudi letošje poletje so se neutrudljivi Mravlje in Mravljinci Bratovščine Šentjur odpravili na poletni tabor. Pot jih je vodila do Adergasa in nazaj.
Letošnje poletje je zvabilo Mravlje in Mravljince BOKSS Šentjur na potep »po Mariji k Jezusu«. Tri dni nas je pot vodila skozi Marijina svetišča, ki smo jo z blagoslovom za uspešno izvedbo pričeli pred šentjursko cerkvijo. V Zgornji Savinjski dolini smo najprej občudovali radmirsko zakladnico mašnih plaščev, poiskali nagrobnik našega rojaka Valentina Orožna, se ustavili v mogočni gornjegrajski cerkvi Sv.Mohorja in Fortunata in se priporočili Mariji Zvezdi v starem romarskem kraju Nova Štifta.
Čez Črnivec smo se spustili na Gorenjsko in zavili v kraj s čudnim imenom Adergas. V tej idilični vasici z nemškim imenom stoji mogočni samostan Velesovo s poznobaročno cerkvijo Marijinega oznanjenja in danes služi predvsem kot gostoljubni dom za različne skupine, ki prihajajo predvsem na »duhovne«, »kulturne« in podobne počitnice ter vikende. Nekdaj zelo priljubljena romarska točka je danes znana tudi kot kulturno-zgodovinski objekt, posebej znamenit pa je leseni kipec Marije, ki krasi glavni oltar. Velja za najstarejši tovrstni predmet pri nas, saj bi naj štel okoli 800 let.
Popoldanska ploha nas je spremljala pri raziskovanju znamenitosti Kamnika, njegovega srednjeveškega jedra, frančiškanskega samostana in grajskih razvalin. Ob vračanju v Adergas po hribovski cesti smo se ustavili še v Tunjicah in na Šenturški gori.
Večer je minil ob prepevanju in izmenjavi vtisov, naslednje jutro pa nas je našlo na rekreaciji in dvigu skavtske zastave na ploščadi okoli fontane. Ker smo mravlje delovne, nas je »mama« Jadranka takoj zaposlila z izdelavo Marijinih podob, bibličnih svitkov in iskanjem svetopisemskih modrosti.
Dopoldan je bil na vrsti tudi hajk–pohod z različnimi nalogami, namenjen spoznavanju kraja in okolice. Vse tri tekmujoče skupine so uspešno razvozlale v verze skrite uganke in mimogrede opravile nekaj za ostali svet prismuknjenih nalog. Popoldne je bilo treba stresti preobilno kosilo mojstrice Francke in poiskati novim trem članom bratovščine skavtska imena. Za tako dejanje se je potrebno povzpeti na goro po vzoru svetopisemskih očetov. Izbrani vrh je bil priljubljena rekreacijska točka domačinov – Štefanja gora, kjer smo pod strminami očakov Grintovca, Kočne in Krvavca s trudom izbirali najlepše lastnosti naših bratov in jim določili skavtska imena. Tak naziv je sestavljen iz pridevnika, ki najbolje določa značaj posameznika, zraven pa je že žival, po kateri se vsa skupina imenuje. Našim mladim mravljincem smo tako slovesno podelili imena po večerni sv.maši in prisostvovanje obredu je bilo tudi nekaj novega za domačine. Večer smo zaokrožili z nenavadnim obredom po Jezusovem vzoru: svojemu skritemu prijatelju smo v znamenje spoštovanja in ljubezni simbolično umili noge, utrujene od napornega, a bogatega dneva.
Sobotno jutro je prineslo zgodnji odhod v neznano: ob glavni cesti smo čakali na presenečenje. To je bil avtobus šentjurskih romarjev s kaplanom Frančiškom, ki nas je odpeljal s sabo na Brezje. Tam je bila velika slovesnost – romanje celjske škofije k Mariji Pomagaj. Mašo je daroval dr. Anton Stres, nas pa je čakala še delovna akcija – v Adergasu so se namreč ustavili romarji iz Celja in morali smo jih postreči s kosilom. Domači župnik je bil navdušen nad našo pomočjo, mi pa smo se mu pred odhodom tudi zahvalili za gostoljubje.
S poletnim taborom smo odrasli skavti zaključili skavtsko leto, naše misli pa so že v prihodnosti, ki nas bo gotovo ponesla v še kakšen neodkriti del Slovenije, kjer šentjurske mravlje čaka nova duhovna pustolovščina.
Čez Črnivec smo se spustili na Gorenjsko in zavili v kraj s čudnim imenom Adergas. V tej idilični vasici z nemškim imenom stoji mogočni samostan Velesovo s poznobaročno cerkvijo Marijinega oznanjenja in danes služi predvsem kot gostoljubni dom za različne skupine, ki prihajajo predvsem na »duhovne«, »kulturne« in podobne počitnice ter vikende. Nekdaj zelo priljubljena romarska točka je danes znana tudi kot kulturno-zgodovinski objekt, posebej znamenit pa je leseni kipec Marije, ki krasi glavni oltar. Velja za najstarejši tovrstni predmet pri nas, saj bi naj štel okoli 800 let.
Popoldanska ploha nas je spremljala pri raziskovanju znamenitosti Kamnika, njegovega srednjeveškega jedra, frančiškanskega samostana in grajskih razvalin. Ob vračanju v Adergas po hribovski cesti smo se ustavili še v Tunjicah in na Šenturški gori.
Večer je minil ob prepevanju in izmenjavi vtisov, naslednje jutro pa nas je našlo na rekreaciji in dvigu skavtske zastave na ploščadi okoli fontane. Ker smo mravlje delovne, nas je »mama« Jadranka takoj zaposlila z izdelavo Marijinih podob, bibličnih svitkov in iskanjem svetopisemskih modrosti.
Dopoldan je bil na vrsti tudi hajk–pohod z različnimi nalogami, namenjen spoznavanju kraja in okolice. Vse tri tekmujoče skupine so uspešno razvozlale v verze skrite uganke in mimogrede opravile nekaj za ostali svet prismuknjenih nalog. Popoldne je bilo treba stresti preobilno kosilo mojstrice Francke in poiskati novim trem članom bratovščine skavtska imena. Za tako dejanje se je potrebno povzpeti na goro po vzoru svetopisemskih očetov. Izbrani vrh je bil priljubljena rekreacijska točka domačinov – Štefanja gora, kjer smo pod strminami očakov Grintovca, Kočne in Krvavca s trudom izbirali najlepše lastnosti naših bratov in jim določili skavtska imena. Tak naziv je sestavljen iz pridevnika, ki najbolje določa značaj posameznika, zraven pa je že žival, po kateri se vsa skupina imenuje. Našim mladim mravljincem smo tako slovesno podelili imena po večerni sv.maši in prisostvovanje obredu je bilo tudi nekaj novega za domačine. Večer smo zaokrožili z nenavadnim obredom po Jezusovem vzoru: svojemu skritemu prijatelju smo v znamenje spoštovanja in ljubezni simbolično umili noge, utrujene od napornega, a bogatega dneva.
Sobotno jutro je prineslo zgodnji odhod v neznano: ob glavni cesti smo čakali na presenečenje. To je bil avtobus šentjurskih romarjev s kaplanom Frančiškom, ki nas je odpeljal s sabo na Brezje. Tam je bila velika slovesnost – romanje celjske škofije k Mariji Pomagaj. Mašo je daroval dr. Anton Stres, nas pa je čakala še delovna akcija – v Adergasu so se namreč ustavili romarji iz Celja in morali smo jih postreči s kosilom. Domači župnik je bil navdušen nad našo pomočjo, mi pa smo se mu pred odhodom tudi zahvalili za gostoljubje.
S poletnim taborom smo odrasli skavti zaključili skavtsko leto, naše misli pa so že v prihodnosti, ki nas bo gotovo ponesla v še kakšen neodkriti del Slovenije, kjer šentjurske mravlje čaka nova duhovna pustolovščina.
