Pohod na Blegoš
Pohoda na Blegoš, najvišji vrh škofjeloškega hribovja, ki je bil letos že četrtič, se je udeležilo 29 skavtov. V hladnem a jasnem večeru sobotne noči, smo se odpravili na sedaj že tradicionalni pohod na markantni Blegoš, od koder se nam je vseskozi ponujal, z luno obsijan, prečudovit pogled na ljubljansko kotlino, Grintavce, Julijce, predvsem pa na vesele obraze skavtov ki so se pohoda udeležili.
Blegoš poročilo (Avtor: Aleš Čerin)
Bila smo kar pisana druščina, tako po starosti kot tudi po krajih, ki so jih predstavljale naše rutke. Tako smo bili prisotni volčiči, izvidniki, klanovci, bivši voditelji, odrasli skavti in »pridruženi člani«, vsekakor pestra druščina.
Pot nobenemu izmed udeležencev ni delala preglavic, večinoma trda snežna podlaga, obsijana z luno je nudila zgledno hojo, ki pa jo je tu in tam popestrila z plazinami, kjer smo malo povadili naše gorniške spretnosti (in to uspešno!).
Na Črnem kalu (pa ne tistem primorskem), naj bi se nam pridružili še lokalci – škofjeloški skavti, ki pa so malce zamujali, zato smo se, da se ne bi preveč ohladili, odpravili naprej vmes še malce potelovadili z vsem znano gospo Lovrencijo in se začenjali vzpenjati proti vrhu 1562m visokega Blegoša. Tu so na ob zadnjem okrepčilnem postanku dohiteli še domačini, škofjeloški skavti in veselo smo jo skupaj mahnili proti belemu vrhu. Spust z vrha proti planinski koči, je za mnoge predstavljal preizkus mehkobe zadnje plati in obilico smeha, v koči pa je bil čas za prijeten klepet in druženje.
Pot nazaj nam ni predstavljala kakšnih težav, na Črnem kalu smo se poslovili od škofjeločanov in jo mahnili po poti nazaj do naše izhodiščne točke.
In kaj lahko rečem za na konec? Predvsem to, da sem znova spoznaval odrasle skavte kot ljudi, ki jim skavtskega duha ne primankuje, prav nasprotno, kipi iz njih in naleze še ostale, po drugi strani pa me je presenetila skromna udeležba klanovcev in voditeljev, ki bi jim taki izleti vsekakor popestrili skavtsko življenje in premoščanje generacijskih razlik ali kot je rekel Aleš, blagor nam ki smo se tukaj zbrali, namesto da bi obsedeli doma na udobnih kavčih...
Vsekakor vse pohvale odraslim skavtom za ta izlet in lep zgled nam za prihodnost in se vidimo naslednje leto.
Blegoš poročilo (Avtor: Aleš Čerin)
Pot nobenemu izmed udeležencev ni delala preglavic, večinoma trda snežna podlaga, obsijana z luno je nudila zgledno hojo, ki pa jo je tu in tam popestrila z plazinami, kjer smo malo povadili naše gorniške spretnosti (in to uspešno!).
Na Črnem kalu (pa ne tistem primorskem), naj bi se nam pridružili še lokalci – škofjeloški skavti, ki pa so malce zamujali, zato smo se, da se ne bi preveč ohladili, odpravili naprej vmes še malce potelovadili z vsem znano gospo Lovrencijo in se začenjali vzpenjati proti vrhu 1562m visokega Blegoša. Tu so na ob zadnjem okrepčilnem postanku dohiteli še domačini, škofjeloški skavti in veselo smo jo skupaj mahnili proti belemu vrhu. Spust z vrha proti planinski koči, je za mnoge predstavljal preizkus mehkobe zadnje plati in obilico smeha, v koči pa je bil čas za prijeten klepet in druženje.
Pot nazaj nam ni predstavljala kakšnih težav, na Črnem kalu smo se poslovili od škofjeločanov in jo mahnili po poti nazaj do naše izhodiščne točke.
In kaj lahko rečem za na konec? Predvsem to, da sem znova spoznaval odrasle skavte kot ljudi, ki jim skavtskega duha ne primankuje, prav nasprotno, kipi iz njih in naleze še ostale, po drugi strani pa me je presenetila skromna udeležba klanovcev in voditeljev, ki bi jim taki izleti vsekakor popestrili skavtsko življenje in premoščanje generacijskih razlik ali kot je rekel Aleš, blagor nam ki smo se tukaj zbrali, namesto da bi obsedeli doma na udobnih kavčih...
Vsekakor vse pohvale odraslim skavtom za ta izlet in lep zgled nam za prihodnost in se vidimo naslednje leto.
