Podaj mi roko
Bilo je vabilo:
Lepo prosim v imenu Prijateljstva bolnikov in invalidov skavte v starosti nad osemnajst let za pomoč pri letovanju bolnikov v Bibionih, Italiji od 24. julija do 2. avgusta.
Stisk rok prijateljic (Avtor: )
Javila sta se dva, odšel le eden. Bilo je naporno, a lepo!
Dan smo začeli s hvalnicami in zajtrkom. Pot nas je peljala do bolnikov in jutranje toalete, telovadbe, zajtrka, odhoda na obalo. Komaj smo jih zvozili v vodo, že so prvi hoteli iz nje. Malo pred poldne smo šli na kosilo in počitek – za pomočnike pa se je vedno našlo kakšno delo. Ob treh smo se spet spravili na vozičke, se odžejali in šli nastavljat soncu ter vodi. Ob pol sedmih nas je zvabila večerja, po njej pa veseli večeri. Zanimiv je bil dan, ko je padlo nekaj kapljic dežja.
Začeli smo z "Najlepšo pesem ...", takrat pa se je oglasil grom: »Kaj boste vi čivkali, ko pa preglasim vse!« V spominu mi bo ostala tožba mladeniča iz Benetk: »Starša sta se odpovedala slovenskim koreninam zaradi grozodejstev komunistov, tako le kakšno besedo spregovorim in nič ne razumem!« V to rano je nalila blagodejnega olja pevska družina Nemanič, posebno mogočni dvanajstletni Jožkov glas s »Sole mio, Mau čez izero ..«. Nek Italijan je spraševal, če znajo tako peti komunisti!?
Po koncertu sem vprašal, če se bo še sramoval, pa je zagotovil, da se ne bo, saj vidi, da smo Slovenci katoličani s kulturo!
Deset dni je minilo, kot bi pihnili valovi! Slovo je bilo težko: bolni so bili postreženi, a življenje nas je odneslo naprej.
Splačalo se je biti volonter, prostovoljec v Colonia Papeža Pia XII Podaj mi roko!
Slovenci, kristjani, bodimo veseli ljudje, pojdimo po svetu razbijat napačne predstave o nas! Dajmo sami sebe na razpolago potrebnim - ne bomo dobili plačila v denarju, toda vse naše delo bo spremljal božji blagoslov in iskrice v očeh bolnikov!
Za prihodnje leto sledi novo vabilo! Načrtujte!
Stisk rok prijateljic (Avtor: )
Dan smo začeli s hvalnicami in zajtrkom. Pot nas je peljala do bolnikov in jutranje toalete, telovadbe, zajtrka, odhoda na obalo. Komaj smo jih zvozili v vodo, že so prvi hoteli iz nje. Malo pred poldne smo šli na kosilo in počitek – za pomočnike pa se je vedno našlo kakšno delo. Ob treh smo se spet spravili na vozičke, se odžejali in šli nastavljat soncu ter vodi. Ob pol sedmih nas je zvabila večerja, po njej pa veseli večeri. Zanimiv je bil dan, ko je padlo nekaj kapljic dežja.
Začeli smo z "Najlepšo pesem ...", takrat pa se je oglasil grom: »Kaj boste vi čivkali, ko pa preglasim vse!« V spominu mi bo ostala tožba mladeniča iz Benetk: »Starša sta se odpovedala slovenskim koreninam zaradi grozodejstev komunistov, tako le kakšno besedo spregovorim in nič ne razumem!« V to rano je nalila blagodejnega olja pevska družina Nemanič, posebno mogočni dvanajstletni Jožkov glas s »Sole mio, Mau čez izero ..«. Nek Italijan je spraševal, če znajo tako peti komunisti!?
Po koncertu sem vprašal, če se bo še sramoval, pa je zagotovil, da se ne bo, saj vidi, da smo Slovenci katoličani s kulturo!
Deset dni je minilo, kot bi pihnili valovi! Slovo je bilo težko: bolni so bili postreženi, a življenje nas je odneslo naprej.
Splačalo se je biti volonter, prostovoljec v Colonia Papeža Pia XII Podaj mi roko!
Slovenci, kristjani, bodimo veseli ljudje, pojdimo po svetu razbijat napačne predstave o nas! Dajmo sami sebe na razpolago potrebnim - ne bomo dobili plačila v denarju, toda vse naše delo bo spremljal božji blagoslov in iskrice v očeh bolnikov!
Za prihodnje leto sledi novo vabilo! Načrtujte!
