Po Cankarjevi poti
V krasnem majskem sobotnem popoldnevu smo prehodili Cankarjevo pot: od Rožnika oz. Cankarjevega vrha v Ljubljani do Svete Trojice nad Cankarjevo domačijo na Vrhniki.
Mati, kje si, da dam ti vsaj skodelico kave (Avtor: Arhiv)
Približno 25 km. Ta pohod je bil letos organiziran že tretjič in je vedno prvo soboto po 10.maju. Na ta dan se je leta 1876 rodil Cankar.
In kakšno zvezo ima ta pot s skavti? Na prvi pogled se zdi, da nobene. Nobenega skavta nisem srečala oz. nobenega, ki bi nosil rutko. Na drugi pogled pa sem našla veliko skupnih točk in rada bi, da bi se pohodnikom drugo leto pridružila tudi kakšna literarnonavdahnjena in naravoljubiteljska skavtska duša. „Skavt spoštuje naravo in vidi v njej Božje delo“, pravi eden od skavtskih zakonov, Cankar pa je to pot opisal v krasnem slavospevu: „ Vsa pokrajina ob cesti, ki drži z Vrhnike v Ljubljano, je posuta s spominskim cvetjem, kamorkoli se ozrem. Z mojimi besedami me pozdravljajo zeleni holmi na levi, na desni prepeva moje pesmi prostrani mah. Še vsak kanton kraj ceste je moj prisrčni prijatelj ter mi pripoveduje vesele in žalostne zgodbe.“
Krenili smo torej iz Rožnika, kakih 150 se nas je nabralo, navzdol mimo živalskega vrta, pa čez Brdo proti obrobju Ljubljane. Hodili smo po prijetnih gričevnatih poteh ob robu ljubljanske kotline, se spustili na Logu bri Brezovici do ceste, prečkali staro in novo cesto in ob robu Barja prišli do Vrhnike. Po „klancu siromakov“ smo se povzpeli do cerkvice svete Trojice, ki jo je Cankar opisal kot „belo grlico tam nekje v daljavi, tam, kjer je bila moja mladost...“
Na cilju nas je čakal še zadnji žig, krepka malica in darilo. Darilo? Ja, knjiga, kaj pa drugega. Ultima kreatura od Draga Jančarja. Treba jo bo prebrati.
Ohladili smo se v hladni notranjosti cerkve in spremljali še kratek kulturni program, potem pa se razšli. Vsak na svojo stran, s Cankarjevimi besedami v srcu: „Zemlja domača ni prazna beseda. Del mojega življenja je in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje...“
Bilo je lepo. Bilo je vredno ogleda, bilo je vredno doživetja. Morda bi bilo z rutko za vratom še lepše…
Mati, kje si, da dam ti vsaj skodelico kave (Avtor: Arhiv)
In kakšno zvezo ima ta pot s skavti? Na prvi pogled se zdi, da nobene. Nobenega skavta nisem srečala oz. nobenega, ki bi nosil rutko. Na drugi pogled pa sem našla veliko skupnih točk in rada bi, da bi se pohodnikom drugo leto pridružila tudi kakšna literarnonavdahnjena in naravoljubiteljska skavtska duša. „Skavt spoštuje naravo in vidi v njej Božje delo“, pravi eden od skavtskih zakonov, Cankar pa je to pot opisal v krasnem slavospevu: „ Vsa pokrajina ob cesti, ki drži z Vrhnike v Ljubljano, je posuta s spominskim cvetjem, kamorkoli se ozrem. Z mojimi besedami me pozdravljajo zeleni holmi na levi, na desni prepeva moje pesmi prostrani mah. Še vsak kanton kraj ceste je moj prisrčni prijatelj ter mi pripoveduje vesele in žalostne zgodbe.“
Krenili smo torej iz Rožnika, kakih 150 se nas je nabralo, navzdol mimo živalskega vrta, pa čez Brdo proti obrobju Ljubljane. Hodili smo po prijetnih gričevnatih poteh ob robu ljubljanske kotline, se spustili na Logu bri Brezovici do ceste, prečkali staro in novo cesto in ob robu Barja prišli do Vrhnike. Po „klancu siromakov“ smo se povzpeli do cerkvice svete Trojice, ki jo je Cankar opisal kot „belo grlico tam nekje v daljavi, tam, kjer je bila moja mladost...“
Na cilju nas je čakal še zadnji žig, krepka malica in darilo. Darilo? Ja, knjiga, kaj pa drugega. Ultima kreatura od Draga Jančarja. Treba jo bo prebrati.
Ohladili smo se v hladni notranjosti cerkve in spremljali še kratek kulturni program, potem pa se razšli. Vsak na svojo stran, s Cankarjevimi besedami v srcu: „Zemlja domača ni prazna beseda. Del mojega življenja je in če se mi vzame zemlja, se mi je vzelo tudi življenje...“
Bilo je lepo. Bilo je vredno ogleda, bilo je vredno doživetja. Morda bi bilo z rutko za vratom še lepše…
