Peš na Brezje
Tudi Odrasli skavti se podajo z mladimi na Brezje. Namesto pri maši na Brezjah, smo zaključile naše romanje na urgenci
romarji (Avtor: prepovz)
Nismo se podale na dolgo pot prvič, pa tudi zadnjič prav gotovo ne, če Bog da. Že nekajkrat smo se Helena, Minka, Tončka in jaz zbrale, da bi z mladimi poromale na Brezje. Tri bivše sodelavke, ena sestrična, dve že v penziji, dve še aktivni, ena tudi odrasla skavtinja – zanimiva druščina, ki jo je vodila želja poromati k Mariji na Brezje, hoditi celo noč in zjutraj priti v cerkev, ostati pri maši in se potem z avtobusom vrniti domov.
Letos smo se zmenile kar hitro. Helena je prišla z Vrhnike, Ester iz Ljubljane, Minka se nama je pridružila v Kamniku, Tončka v Mostah in naša pot se je lahko začela. Marsikaj se nam je že zgodilo v preteklih letih: ožuljene in krvaveče noge, boleči sklepi, silna utrujenost, pa tudi to, da sva dve namesto na Brezje sredi noči prišle v Škofjo Loko. V napetem ženskem čvekanju so nama mladi ušli naprej, spregledale sva pravi kažipot in se znašle pod škofjeloškim gradom. Sredi noči seveda. Nikjer ni bilo nikogar in ko sva ob cesti razmišljale, kam naj se obrneva, na levo ali na desno, se je našel prijazni taksist, ki naju je potegnil do Kranja, kjer sva se pridružile ostalim. Hotel naju je odpeljati do Brezij, pa se nisva dale pregovoriti. Midve sva bile na peš romanju in peš romanje pomeni priti na Brezje peš.
Tudi letos se je zasukalo drugače in Brezij nismo videle. Začelo se je krasno in z velikim navdušenjem smo zakorakale v noč. Ena spredaj in ena zadaj z baterijo, ena vmes z odbojno kresničko. Tončka je bila prava vodička, ki pozna stranske poti in kolovoze, vsako osvetljeno cerkvico na hribu in vsako vasico ob poti. Noč je bila lepa, niti preveč mrzla niti topla. Kresni predvečer je bil, zato je v noč letelo veliko pravih kresničk. Veliko jih je svetilo tudi v travi ob poti. Pridno smo nabirale kilometre, srečevale skupine mladih in malo manj mladih, takih ki so šli mimo nas molče ali pa so peli in molili. Dvakrat ali trikrat smo se za trenutek ustavile, da popijemo požirek vode, iztresemo kamenčke iz superg in odpočijemo utrujene noge.
Za nami je bil Kranj in Naklo. V daljavi se je že rahlo nakazoval nov dan. Tik pred Bistrico so nas zaslepile močne luči avtomobila, ki je drvel proti nam. Umaknile smo se pod cesto in Helena je nerodno stopila in ... padla.
Au, au, au... in vsedle smo se na rob ceste. Mimoidoči so se ustavljali, spraševali kaj je narobe in ponujali pomoč. Lepo in zelo prijazno od njih. Helenina leva noga je v gležnju začela nevarno otekati. Odšepale smo do prve hiše v Bistrici, kjer smo naredile strateški načrt: do Brezja ne moremo! Gleženj je zvit ali zlomljen. Gremo naravnost na urgenco. Sredi noči smo zbudile Romano, Tončkino hčer in zelo hitro in zelo prijazno se je pripeljala do nas. Urgenca v Ljubljani je bilo popolnoma prazna, gleženj so slikali in ugotovili, da je zvit. Helena je dobila povoj in navodila kako naj ravna v prihodnjih dneh... in ob 6:30 smo jo odpeljali domov. Prav takrat se je na Brezjah začela jutranja romarska sveta maša.
Marija, nismo prišle. Nismo mogle. Ko bo Helenina noga spet v redu, pa prav gotovo pridemo. Smo se že zmenile! Lahko se nam pridruži še kdo. Morda kdo od skavtov, da bo to čisto zares tudi skavtsko romanje.
romarji (Avtor: prepovz)
Letos smo se zmenile kar hitro. Helena je prišla z Vrhnike, Ester iz Ljubljane, Minka se nama je pridružila v Kamniku, Tončka v Mostah in naša pot se je lahko začela. Marsikaj se nam je že zgodilo v preteklih letih: ožuljene in krvaveče noge, boleči sklepi, silna utrujenost, pa tudi to, da sva dve namesto na Brezje sredi noči prišle v Škofjo Loko. V napetem ženskem čvekanju so nama mladi ušli naprej, spregledale sva pravi kažipot in se znašle pod škofjeloškim gradom. Sredi noči seveda. Nikjer ni bilo nikogar in ko sva ob cesti razmišljale, kam naj se obrneva, na levo ali na desno, se je našel prijazni taksist, ki naju je potegnil do Kranja, kjer sva se pridružile ostalim. Hotel naju je odpeljati do Brezij, pa se nisva dale pregovoriti. Midve sva bile na peš romanju in peš romanje pomeni priti na Brezje peš.
Tudi letos se je zasukalo drugače in Brezij nismo videle. Začelo se je krasno in z velikim navdušenjem smo zakorakale v noč. Ena spredaj in ena zadaj z baterijo, ena vmes z odbojno kresničko. Tončka je bila prava vodička, ki pozna stranske poti in kolovoze, vsako osvetljeno cerkvico na hribu in vsako vasico ob poti. Noč je bila lepa, niti preveč mrzla niti topla. Kresni predvečer je bil, zato je v noč letelo veliko pravih kresničk. Veliko jih je svetilo tudi v travi ob poti. Pridno smo nabirale kilometre, srečevale skupine mladih in malo manj mladih, takih ki so šli mimo nas molče ali pa so peli in molili. Dvakrat ali trikrat smo se za trenutek ustavile, da popijemo požirek vode, iztresemo kamenčke iz superg in odpočijemo utrujene noge.
Za nami je bil Kranj in Naklo. V daljavi se je že rahlo nakazoval nov dan. Tik pred Bistrico so nas zaslepile močne luči avtomobila, ki je drvel proti nam. Umaknile smo se pod cesto in Helena je nerodno stopila in ... padla.
Au, au, au... in vsedle smo se na rob ceste. Mimoidoči so se ustavljali, spraševali kaj je narobe in ponujali pomoč. Lepo in zelo prijazno od njih. Helenina leva noga je v gležnju začela nevarno otekati. Odšepale smo do prve hiše v Bistrici, kjer smo naredile strateški načrt: do Brezja ne moremo! Gleženj je zvit ali zlomljen. Gremo naravnost na urgenco. Sredi noči smo zbudile Romano, Tončkino hčer in zelo hitro in zelo prijazno se je pripeljala do nas. Urgenca v Ljubljani je bilo popolnoma prazna, gleženj so slikali in ugotovili, da je zvit. Helena je dobila povoj in navodila kako naj ravna v prihodnjih dneh... in ob 6:30 smo jo odpeljali domov. Prav takrat se je na Brezjah začela jutranja romarska sveta maša.
Marija, nismo prišle. Nismo mogle. Ko bo Helenina noga spet v redu, pa prav gotovo pridemo. Smo se že zmenile! Lahko se nam pridruži še kdo. Morda kdo od skavtov, da bo to čisto zares tudi skavtsko romanje.
+2
