Odrasli skavti na Jurčičevem pohodu
Na letošnji Jurčičev pohod, ki se ga grosupeljski odrasli skavti udeležujemo vsako leto, smo povabili tudi druge bratovščine. Kar malo v strahu smo se tisto precej turobno, megleno in hladno soboto na dan Jurčičevega pohoda podali v Višnjo Goro. Nismo vedeli, ali se bo kdo odzval našemu vabilu.
Srečanje s p. Primožem (Avtor: Kristina Lampret)
Toda bili smo prijetno presenečeni, saj so bili tam zbrani že naši bratje skavti in sestre skavtinje iz Postojne, Ljubljane, Jesenic in celo Velenja.
Množica nas je posrkala vase, mi pa smo se porazdelili ter si med prijetno hojo navkreber in pogovorom krajšali čas po poti mimo starega gradu nad Višnjo goro, Pristavo in Zavrtačami.
Kar hitro smo bili na Polževem, kjer smo se malo okrepili, popili topel čaj in nadaljevali pot mimo vasi Vrhe, razvalin gradu Roje, ogledali smo si kmetijo Kaščar s staro črno kuhinjo ter skoraj prehitro prišli do Muljave, kjer stoji Jurčičeva domačija.
Odprli smo nahrbtnike in iz njih izbrskali sendviče in pijačo, da bi hitro nadoknadili izgubljene kalorije. Po kulturnem programu smo bili enoglasni, da se bomo vračali z avtobusom. Toda glej ga »šmenta«. Cela četa skavtov je prišla na en avtobus, potem pa je nekaj počilo, zaropotalo in slišalo se je pššš….., toda mi smo kljub temu vstopili na avtobus, kateremu pa je žal počila zračna blazina. Ker smo skavti, se nismo jezili zaradi gneče. Počakali smo na nekaj naslednjih avtobusov, ki so bili preden so prišli do nas popolnoma polni. Toda kdor čaka, dočaka in tudi mi smo dočakali naš avtobus, s katerim smo se odpeljali do Višje Gore.
Pot smo nadaljevali z avtomobili po stari cesti do Grosupljega. Tu smo si ogledali še grosupeljsko cerkev z mozaikom patra Rupnika. Ko smo občudovali mozaik, je vsak od nas opazil kakšno podrobnost, videli smo rožice kot podobo raja, črne lise kot naše grehe, videli pa smo tudi Kristusa, ki Adama in Evo vleče iz večne teme tako, da ju drži za roki in ju ne izpusti.
Ker je v tem času v Grosupljem potekal tudi misijon, ki ga je vodil pater Primož, skavtski duhovni voditelj, smo v župnišču pozdravili tudi njega. V cerkvi smo si postregli z lističi z mislimi iz svetega pisma, ki so nam jih podarili misijonarji. Vsak je vzel svoj listič, ga prebral in prav gotovo tudi shranil.
Potem smo odšli še na Gatino na dom Toneta in Kristine, dveh grosupeljskih skavtov, kjer smo dobili še nekaj za pod zob. Na toplem, v kuhinji in ob prijetnem pogovoru o skavtskih in družinskih doživljajih in tudi problemih, ki jih doživljamo vsak dan, smo preživeli še nekaj lepih trenutkov.
Poslovili smo se kot stari prijatelji, čeprav smo se z večino bratov in sester skavtov videli prvič, a gotovo ne zadnjič.
Naj vam izdam, kakšno misel iz svetega pisma sem prejela na svojem listku. Pisalo je: »Ljubezen spoznamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate«. Pa ni potrebno, da ravno umiramo drug za drugega, potrebno je le, da si pomagamo, si izrečemo toplo besedo, lepo misel, si stisnemo roke ali pa preprosto molimo drug za drugega. Prav je, da v življenju to tudi počnemo.
Srečanje s p. Primožem (Avtor: Kristina Lampret)
Množica nas je posrkala vase, mi pa smo se porazdelili ter si med prijetno hojo navkreber in pogovorom krajšali čas po poti mimo starega gradu nad Višnjo goro, Pristavo in Zavrtačami.
Kar hitro smo bili na Polževem, kjer smo se malo okrepili, popili topel čaj in nadaljevali pot mimo vasi Vrhe, razvalin gradu Roje, ogledali smo si kmetijo Kaščar s staro črno kuhinjo ter skoraj prehitro prišli do Muljave, kjer stoji Jurčičeva domačija.
Odprli smo nahrbtnike in iz njih izbrskali sendviče in pijačo, da bi hitro nadoknadili izgubljene kalorije. Po kulturnem programu smo bili enoglasni, da se bomo vračali z avtobusom. Toda glej ga »šmenta«. Cela četa skavtov je prišla na en avtobus, potem pa je nekaj počilo, zaropotalo in slišalo se je pššš….., toda mi smo kljub temu vstopili na avtobus, kateremu pa je žal počila zračna blazina. Ker smo skavti, se nismo jezili zaradi gneče. Počakali smo na nekaj naslednjih avtobusov, ki so bili preden so prišli do nas popolnoma polni. Toda kdor čaka, dočaka in tudi mi smo dočakali naš avtobus, s katerim smo se odpeljali do Višje Gore.
Pot smo nadaljevali z avtomobili po stari cesti do Grosupljega. Tu smo si ogledali še grosupeljsko cerkev z mozaikom patra Rupnika. Ko smo občudovali mozaik, je vsak od nas opazil kakšno podrobnost, videli smo rožice kot podobo raja, črne lise kot naše grehe, videli pa smo tudi Kristusa, ki Adama in Evo vleče iz večne teme tako, da ju drži za roki in ju ne izpusti.
Ker je v tem času v Grosupljem potekal tudi misijon, ki ga je vodil pater Primož, skavtski duhovni voditelj, smo v župnišču pozdravili tudi njega. V cerkvi smo si postregli z lističi z mislimi iz svetega pisma, ki so nam jih podarili misijonarji. Vsak je vzel svoj listič, ga prebral in prav gotovo tudi shranil.
Potem smo odšli še na Gatino na dom Toneta in Kristine, dveh grosupeljskih skavtov, kjer smo dobili še nekaj za pod zob. Na toplem, v kuhinji in ob prijetnem pogovoru o skavtskih in družinskih doživljajih in tudi problemih, ki jih doživljamo vsak dan, smo preživeli še nekaj lepih trenutkov.
Poslovili smo se kot stari prijatelji, čeprav smo se z večino bratov in sester skavtov videli prvič, a gotovo ne zadnjič.
Naj vam izdam, kakšno misel iz svetega pisma sem prejela na svojem listku. Pisalo je: »Ljubezen spoznamo po tem, da je On dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate«. Pa ni potrebno, da ravno umiramo drug za drugega, potrebno je le, da si pomagamo, si izrečemo toplo besedo, lepo misel, si stisnemo roke ali pa preprosto molimo drug za drugega. Prav je, da v življenju to tudi počnemo.
