Od Višarij do Žalostne gore
O, te skavte pa res najdeš vsepovsod! Privabilo nas je geslo letošnjega srečanja treh dežel: »Marija, priča božje ljubezni!«.
Srečanje Treh dežel (Avtor: grepovz)
Kar petnajst se nas je zbralo pod Višarjami. Dve sta se zapeljali po zraku, ostali smo se pridružili romarjem po starodavnem višarskem grabnu. Kapelice s križi. Pred leti je po tem grabnu divjala nevihta in naslednji dan smo romali po njem in glej čudo: smreke so padale križem kražem, tudi čisto ob znamenjih, a nobenega niso poškodovale!
Ta dan je bilo vreme, kot naročeno za pešpot. Malo smo se pogovarjali, pa razmišljali o zgodovini in sedanjosti, radovali se tistega dne. Tri ure so švignile mimo in ravno pravi čas smo se ustavili v katedrali božjega dela – travniku, ki je bil že poln romarjev vsaj štirih jezikov. Vojaki so nosili Marijo, za njimi pa so stopali škofje in duhovniki, kaj takega se pri nas še ni videlo!
Tako božjo daritev bi vse dneve doživljal, a vsega je enkrat konec, treba je nazaj v dolino! Duševno okrepljeni smo telesu dodali še nekaj zemeljskih dobrot, nato pa se podali še v starodavno cerkev. Tak mir je, nobene naglice, kar sedeli bi in zrli v Marijin tron.
Pot v dolino je bila tiha. Razmišljali smo o množici, o tem kaj ljudi vleče in kaj nas peha stran od Marije, Boga, božjega stvarstva. Zakaj toliko grozot, prevar, ko pa je življenje lahko čisto normalno, če ga prepustiš Bogu in Marijinemu vodstvu!
O, kako lepi sta Mangartski očesi! Slišali smo staro zgodbo o nastanku Rabeljskega jezera in občudovali gore nad njimi. Mejni stražniki so nas spustili v raj pod Triglavom brez besed. Trdnjave, neme priče človeške pohlepnosti in varovanja pridobljenih ozemelj.
Očarala nas je moč narave, posledice človeških posegov vanjo.
V Godoviču so se ločile naše poti. V krogu smo se zahvalili Bogu za lep dan, za prijateljstvo, ki nas veže in prosili za tiste, ki tega ne poznajo. Prepletene roke je požegnal Angelček, glasovom so prisluhnili gostilniški gostje, zvezde nad nami pa so nas že vabile k Mariji na Žalostno goro nad Mokronogom.
Nekateri so zaspali, drugi pa premlevali reklo: "Evropa, ali boš krščanska ali pa te ne bo".
Ja, nazaj k krščanskim koreninam bomo šli, pa bomo lažje preživljali zemeljske dni!
Srečanje Treh dežel (Avtor: grepovz)
Ta dan je bilo vreme, kot naročeno za pešpot. Malo smo se pogovarjali, pa razmišljali o zgodovini in sedanjosti, radovali se tistega dne. Tri ure so švignile mimo in ravno pravi čas smo se ustavili v katedrali božjega dela – travniku, ki je bil že poln romarjev vsaj štirih jezikov. Vojaki so nosili Marijo, za njimi pa so stopali škofje in duhovniki, kaj takega se pri nas še ni videlo!
Tako božjo daritev bi vse dneve doživljal, a vsega je enkrat konec, treba je nazaj v dolino! Duševno okrepljeni smo telesu dodali še nekaj zemeljskih dobrot, nato pa se podali še v starodavno cerkev. Tak mir je, nobene naglice, kar sedeli bi in zrli v Marijin tron.
Pot v dolino je bila tiha. Razmišljali smo o množici, o tem kaj ljudi vleče in kaj nas peha stran od Marije, Boga, božjega stvarstva. Zakaj toliko grozot, prevar, ko pa je življenje lahko čisto normalno, če ga prepustiš Bogu in Marijinemu vodstvu!
O, kako lepi sta Mangartski očesi! Slišali smo staro zgodbo o nastanku Rabeljskega jezera in občudovali gore nad njimi. Mejni stražniki so nas spustili v raj pod Triglavom brez besed. Trdnjave, neme priče človeške pohlepnosti in varovanja pridobljenih ozemelj.
Očarala nas je moč narave, posledice človeških posegov vanjo.
V Godoviču so se ločile naše poti. V krogu smo se zahvalili Bogu za lep dan, za prijateljstvo, ki nas veže in prosili za tiste, ki tega ne poznajo. Prepletene roke je požegnal Angelček, glasovom so prisluhnili gostilniški gostje, zvezde nad nami pa so nas že vabile k Mariji na Žalostno goro nad Mokronogom.
Nekateri so zaspali, drugi pa premlevali reklo: "Evropa, ali boš krščanska ali pa te ne bo".
Ja, nazaj k krščanskim koreninam bomo šli, pa bomo lažje preživljali zemeljske dni!
+5
