Med prijatelji že dve leti
Fantje Skupnosti Cenacolo na Vrhu pri Škocjanu so drugo obletnico proslavili s slovesno sveto mašo na kateri smo bili mnogi tudi prijatelji.
Že dve leti so na tem lepem gričku fantje Skupnosti Cenacolo (Avtor: Damjan Hrovatič)
GOSPOD, HVALA TI, KER SI PRIŠEL K NAM …
S to lepo uvodno pesmijo smo včeraj začeli slovesno sveto mašo pod lipo na Vrhu. Zbrali smo se ob kamnitem oltarju, okrog nas pa je cvetel in zelenel čudovit majski dan. Tudi sonce se je smejalo z neba – vse je bilo tako, kot se za praznik spodobi!
Praznik? Da, praznik, saj je praznik vedno takrat, ko se zbiramo v Njegovem imenu in praznik je tudi takrat, ko prihaja k nam Gospod. Tokrat smo se spet zbrali v CENACOLU. Pridite, so napisali fantje, da bomo skupaj z gospodom nadškofom Uranom in vami darovali sveto mašo v zahvalo za vse, kar smo fantje iz skupnosti doživeli na Vrhu. Pa smo šli, saj se tja, med prijatelje vedno znova radi vračamo in vedno znova nam je lepo.
Oltar pod lipo je bil že pripravljen, trava pred hišo pokošena, vrt obdelan, njiva pod hribom tudi, pod streho poslopja spet visijo korita z rožami in na oknih so nove zavese. Fantje so nas pričakali nasmejani, urejeni in rahlo vznemirjeni: prvič je prihajal k njim nadškof Uran.
Ko je prišel, vesel in nasmejan in nas pozdravil, je minila tudi ta rahla zadrega – in zbrali smo se ob Gospodovem oltarju.
Fantje, 22 jih je trenutno v hiši, prijatelji in sorodniki, sosedje iz bližnje vasi, šest skavtskih prijateljev v krojih, ena sestra redovnica, šest duhovnikov in gospod nadškof. Ko je zapel z močnim glasom, je zatrepetalo listje na lipi in odmev glasu je preko travnikov in gričev odplaval v daljavo.
Ena krasna sveta maša je bila to. In eno lepo pridigo je imel gospod nadškof in z drugimi besedami je povedal tisto lepo pesem: »Vrnil se bom k Očetu, v tihi domači kraj, vem, da na hišnem pragu srečo dobim nazaj… » Fantje, ki so bili v krempljih mamil in v objemu smrti, so se vrnili v življenje. V življenje brez droge, brez nasilja, brez laži in sprenevedanja. V novo življenje, ki prinaša srečo in milost in veliko lepih trenutkov. Spomnil jih je na njihovo prehojeno pot in na nekaj pomembnih mejnikov: na njihov prihod na Vrh v maju, na blagoslovitev kapele in na uradno priznanje skupnosti na nivoju države pred nekaj dnevi. Mejniki in dogodki, ki jih je vsekakor potrebno proslaviti. Nekaj o druženju in veselju je bilo napisano tudi na leseni plošči, ki so jo fantje ob koncu maše za spomin podarili gospodu Uranu. Na obeh straneh so bile izrečene lepe besede zahvale. Tudi kakšna solzica je pritekla…
In po maši smo se res zbrali ob bogato obloženih mizah v senci na drugi strani lipe. Pozno v noč so fantje pekli njihove znamenite »picete«, pa tudi veliko drugega peciva je bilo postreženo. Prijeten klepet s fanti, z gospodom Uranom, z novomeškim skavtskim predstavnikom – in na koncu še slovo od Aleša. V prvih dneh junija se Aleš po več kot štirih letih bivanja v Cenacolu namreč poslavlja od skupnosti in odhaja v novo življenje. V šolo, na delo, novim izzivom in novi sreči naproti.
Stisk roke je bil močan in naše želje iskrene: Naj te čuva On in ne pozabi na nas! Povezani bomo v mislih in molitvah.
Dolenjska pokrajina je počasi tonila v prvi mrak, ko smo se poslovili. Kdaj spet pridemo, so nas vprašali. Kmalu, zelo kmalu, smo odgovorili. In bili trdno prepričani v to.
Že dve leti so na tem lepem gričku fantje Skupnosti Cenacolo (Avtor: Damjan Hrovatič)
S to lepo uvodno pesmijo smo včeraj začeli slovesno sveto mašo pod lipo na Vrhu. Zbrali smo se ob kamnitem oltarju, okrog nas pa je cvetel in zelenel čudovit majski dan. Tudi sonce se je smejalo z neba – vse je bilo tako, kot se za praznik spodobi!
Praznik? Da, praznik, saj je praznik vedno takrat, ko se zbiramo v Njegovem imenu in praznik je tudi takrat, ko prihaja k nam Gospod. Tokrat smo se spet zbrali v CENACOLU. Pridite, so napisali fantje, da bomo skupaj z gospodom nadškofom Uranom in vami darovali sveto mašo v zahvalo za vse, kar smo fantje iz skupnosti doživeli na Vrhu. Pa smo šli, saj se tja, med prijatelje vedno znova radi vračamo in vedno znova nam je lepo.
Oltar pod lipo je bil že pripravljen, trava pred hišo pokošena, vrt obdelan, njiva pod hribom tudi, pod streho poslopja spet visijo korita z rožami in na oknih so nove zavese. Fantje so nas pričakali nasmejani, urejeni in rahlo vznemirjeni: prvič je prihajal k njim nadškof Uran.
Ko je prišel, vesel in nasmejan in nas pozdravil, je minila tudi ta rahla zadrega – in zbrali smo se ob Gospodovem oltarju.
Fantje, 22 jih je trenutno v hiši, prijatelji in sorodniki, sosedje iz bližnje vasi, šest skavtskih prijateljev v krojih, ena sestra redovnica, šest duhovnikov in gospod nadškof. Ko je zapel z močnim glasom, je zatrepetalo listje na lipi in odmev glasu je preko travnikov in gričev odplaval v daljavo.
Ena krasna sveta maša je bila to. In eno lepo pridigo je imel gospod nadškof in z drugimi besedami je povedal tisto lepo pesem: »Vrnil se bom k Očetu, v tihi domači kraj, vem, da na hišnem pragu srečo dobim nazaj… » Fantje, ki so bili v krempljih mamil in v objemu smrti, so se vrnili v življenje. V življenje brez droge, brez nasilja, brez laži in sprenevedanja. V novo življenje, ki prinaša srečo in milost in veliko lepih trenutkov. Spomnil jih je na njihovo prehojeno pot in na nekaj pomembnih mejnikov: na njihov prihod na Vrh v maju, na blagoslovitev kapele in na uradno priznanje skupnosti na nivoju države pred nekaj dnevi. Mejniki in dogodki, ki jih je vsekakor potrebno proslaviti. Nekaj o druženju in veselju je bilo napisano tudi na leseni plošči, ki so jo fantje ob koncu maše za spomin podarili gospodu Uranu. Na obeh straneh so bile izrečene lepe besede zahvale. Tudi kakšna solzica je pritekla…
In po maši smo se res zbrali ob bogato obloženih mizah v senci na drugi strani lipe. Pozno v noč so fantje pekli njihove znamenite »picete«, pa tudi veliko drugega peciva je bilo postreženo. Prijeten klepet s fanti, z gospodom Uranom, z novomeškim skavtskim predstavnikom – in na koncu še slovo od Aleša. V prvih dneh junija se Aleš po več kot štirih letih bivanja v Cenacolu namreč poslavlja od skupnosti in odhaja v novo življenje. V šolo, na delo, novim izzivom in novi sreči naproti.
Stisk roke je bil močan in naše želje iskrene: Naj te čuva On in ne pozabi na nas! Povezani bomo v mislih in molitvah.
Dolenjska pokrajina je počasi tonila v prvi mrak, ko smo se poslovili. Kdaj spet pridemo, so nas vprašali. Kmalu, zelo kmalu, smo odgovorili. In bili trdno prepričani v to.
