Koliko jezikov govori ta slap?
To je bilo Polževo vprašanje, ko smo se v soboto vzpenjali proti svetim Višarjem in se za hip ustavili pri krasnem slapu, ki je padal izpod Višarske planine v zeleno globino.
(Avtor: )
Ne vem, sem rekla, verjetno veliko. Verjetno vsaka kapljica govori svoj jezik, ko se razprši v tisoč drobnih kristalčkov in pade v tolmun. Pa je resno pripomnil: samo en jezik govori. Govori o tem, kako je čudovito to Božje stvarstvo... Modra ugotovitev. In resnična.
V čudovitem sobotnem jutru se nas je devet skavtov vzpenjalo po neskončnem višarskem klancu proti cerkvi. Srečevali smo naše romarje, pa tudi Furlane iz Italije in Korošce iz sosednje Avstrije. Na prijazno pozdravljanje Dobro jutro, Gruss Gott in Buon giorno smo odzdravljali z Dober dan in Srečno pot. Sonce se je sramežljivo skrivalo za redkimi oblaki, jutranji hlad je prehajal v svež dan in vreme je bilo ravno pravo za romanje. Nismo se ustavljali ob kapelicah, le pokrižali smo se, tu in tam smo utrgali malino ali pozno jagodo, popili požirek vode in hiteli navzgor.
Kam smo vsi hiteli? Gor k Mariji. Na vrh hriba, v cerkev, na srečanje treh dežel. Kakih 3000 se nas je zbralo pod hribom, kjer je ob robu jase stal oltar. Prispeli smo ravno v trenutku, ko je procesija z višarsko Marijo na čelu iz cerkve prišla proti oltarju, za Marijo pa velika množica duhovnikov in na koncu še škofje in nadškofje. Množica je obkrožila oltar in nam, slovenskim odraslim skavtom, so se pridružili še trije iz Italije: Paolo iz Cormonsa, ter Adriano in Luciana iz Schia. Presenečenje je bilo popolno in snidenje zares veselo. Pozneje smo ugotovili, da so med romarji tudi štepanjski skavti in še štirje iz Novega mesta. Torej: skavtska delegacija je bila številna! Bravo mi!
Začela se je ena lepa tri- oz. štirijezična sveta maša. Molili in odgovarjali smo v slovenščini, nemščini, furlanščini in italijanščini. V vseh teh jezikih so nas nagovorili tudi prisotni nadškofje. Tudi pevski zbor iz Žabnice se je trudil, da bi zapel Mariji v vseh štirih jezikih. Pomagali smo seveda vsi in lepe pesmi so odmevale na vse tri strani. Morda so nas slišali celo v dolini.
Po maši je višarska Marija spet dobila svoj prostor v cerkvi. Tudi mi smo šli tja, da bi v tišini in ob številnih prižganih svečkah povedali Mariji, zakaj smo prišli in ji zaupali svoje tihe prošnje in molitve.
Na jasi smo se zbrali k skavtski malici, potem pa jo mahnili navzdol po hribu. Pa še ni bilo konec lepega dne. Izkoristili smo ga do konca. Odšli smo še na Belopeška jezera, si ogledali še Rajbeljsko jezero, čez Predil zavili v Bovec, se ustavili nad sotesko Mišnice, se peljali mimo Loga pod Mangrtom in trdnjave Kluže in naredili zadnji skupni postanek na Godoviču. Goveje juhce sicer niso imeli, smo pa dobili sok in vodo in prijazen pozdrav domačega gostilničarja.
Na parkirišču smo naredili preverbo, pohvalili taščo in snaho, ki sta tako prijazno potovali z nami in Gregorja skoraj prepričali, da bo stopil v naše skavtske vrste. Skoraj.
Še Angelček v slovo in odpeljali smo se v pozni večer. Malo utrujeni, pa fejst veseli in Bogu hvaležni za lep dan. Pa Polžu seveda tudi!
(Avtor: )
V čudovitem sobotnem jutru se nas je devet skavtov vzpenjalo po neskončnem višarskem klancu proti cerkvi. Srečevali smo naše romarje, pa tudi Furlane iz Italije in Korošce iz sosednje Avstrije. Na prijazno pozdravljanje Dobro jutro, Gruss Gott in Buon giorno smo odzdravljali z Dober dan in Srečno pot. Sonce se je sramežljivo skrivalo za redkimi oblaki, jutranji hlad je prehajal v svež dan in vreme je bilo ravno pravo za romanje. Nismo se ustavljali ob kapelicah, le pokrižali smo se, tu in tam smo utrgali malino ali pozno jagodo, popili požirek vode in hiteli navzgor.
Kam smo vsi hiteli? Gor k Mariji. Na vrh hriba, v cerkev, na srečanje treh dežel. Kakih 3000 se nas je zbralo pod hribom, kjer je ob robu jase stal oltar. Prispeli smo ravno v trenutku, ko je procesija z višarsko Marijo na čelu iz cerkve prišla proti oltarju, za Marijo pa velika množica duhovnikov in na koncu še škofje in nadškofje. Množica je obkrožila oltar in nam, slovenskim odraslim skavtom, so se pridružili še trije iz Italije: Paolo iz Cormonsa, ter Adriano in Luciana iz Schia. Presenečenje je bilo popolno in snidenje zares veselo. Pozneje smo ugotovili, da so med romarji tudi štepanjski skavti in še štirje iz Novega mesta. Torej: skavtska delegacija je bila številna! Bravo mi!
Začela se je ena lepa tri- oz. štirijezična sveta maša. Molili in odgovarjali smo v slovenščini, nemščini, furlanščini in italijanščini. V vseh teh jezikih so nas nagovorili tudi prisotni nadškofje. Tudi pevski zbor iz Žabnice se je trudil, da bi zapel Mariji v vseh štirih jezikih. Pomagali smo seveda vsi in lepe pesmi so odmevale na vse tri strani. Morda so nas slišali celo v dolini.
Po maši je višarska Marija spet dobila svoj prostor v cerkvi. Tudi mi smo šli tja, da bi v tišini in ob številnih prižganih svečkah povedali Mariji, zakaj smo prišli in ji zaupali svoje tihe prošnje in molitve.
Na jasi smo se zbrali k skavtski malici, potem pa jo mahnili navzdol po hribu. Pa še ni bilo konec lepega dne. Izkoristili smo ga do konca. Odšli smo še na Belopeška jezera, si ogledali še Rajbeljsko jezero, čez Predil zavili v Bovec, se ustavili nad sotesko Mišnice, se peljali mimo Loga pod Mangrtom in trdnjave Kluže in naredili zadnji skupni postanek na Godoviču. Goveje juhce sicer niso imeli, smo pa dobili sok in vodo in prijazen pozdrav domačega gostilničarja.
Na parkirišču smo naredili preverbo, pohvalili taščo in snaho, ki sta tako prijazno potovali z nami in Gregorja skoraj prepričali, da bo stopil v naše skavtske vrste. Skoraj.
Še Angelček v slovo in odpeljali smo se v pozni večer. Malo utrujeni, pa fejst veseli in Bogu hvaležni za lep dan. Pa Polžu seveda tudi!
