Intervju z Olejem Jacobsenom, skavtom iz Slonokoščene obale (2. del)
Ole, si tudi predsednik regije Afrika v Skavtski federaciji neodvisnih skavtov (World Federation of Independant Scouts = WFIS) …
Sem res?
Ja, to sem našel na internetu …
Ne verjemi vsega kar piše na internetu …
No, potem pa vprašam. Si ali nisi?
Sem.
Kakšna je razlike med WFIS in »velikimi bratranci« WOSM (World Organization of Scout Movement), WAGGGS (World Association of Girl Guides and Girl Scouts), ISGF (International Scotu and Guide Fellowship)?
V Afriki je ogromno skavtskih organizacij, ki so preveč revne, da bi bile članice WOSMa ali WAGGGSa. Tudi pri nas, v naši organizaciji, nikoli ne bomo zmogli plačati članarine. Saj je nekaj organizacij v Slonokoščeni obali, ki so članice WOSMa in WAGGGSa, pa niso aktivne in tudi ne želijo nobenega sodelovanja.
Ole, prišel si na izmenjavo Luči miru iz Betlehema. Kakšen se ti zdi ta projekt? Kaj ti pomeni?
Mislim, da je projekt zelo pozitiven, ker nas lahko združi vse, ne glede na naše razlike. Vsi se zlahka strinjamo, da potrebujemo mir. In pravzaprav smo vsi pripravljeni tudi delati za mir. In prav zato se mi ta projekt zdi zelo pomemben. Zato sem tudi prišel v Slovenijo in bom plamen odnesel v Afriko.
Kako vidiš slovenske odrasle skavte? Saj vem, da nas ne poznaš še dobro, pa vendar …
Nisem jih srečal še veliko, vendar te, ki sem jih, so zelo prijazni, odprti, radovedni. Se zanimajo kako je v Afriki. Sam imam veliko izkušenj po vseh teh letih življenja v Afriki in zagotavljam vam, da Afrika ni taka kot jo vidite na TV. Ljudje v Afriki so sicer revni vendar topli in odprti, tudi do tujcev in vam pokažejo v svoji preprostosti, vse kar imajo.
Za zaključek, kar bi rad povedal našim bralcem?
Menim, da se moramo osredotočiti na skavte, na otroke. Mnogokrat porabimo veliko časa in denarja za sestanke, za velike razprave … Ampak, edino pomembno delo so skavti, otroci. Na to včasih kar pozabljamo. V tej družbi smo vse preveč zaposleni s pridobivanjem stvari, bolj se moramo posvetiti osnovnim skavtskim načelom, kako jih udejanjati v praksi. Na primer, ko sem na Danskem, me ljudje sprašujejo, ko dvakrat na teden prinesem hrano svoji mami, ali ni to preveč naporno. Kako naporno pravim, prvo to je moja mama, in drugo, jaz sem skavt. In če soseda potrebuje kaj, bom ravno tako pomagal. Skavt sem mora vključiti v skupnost in narediti »kar najbolje more«!
Ole, hvala lepa. Vse dobro v imenu imeni bralcev SkavtNETa.
Foto: Miro Pivar