Hodil po zemlji sem naši - poletni tabor odraslih skavtov Celje 2
Najmlajša bratovščina odraslih skavtov Danijelove sove Celje 2 je letos prvič sama organizirala svoj poletni tabor v Zamejski Sloveniji med Rezijani. (Avtor: Bratovščina Celje 2)
Spomladi se nam je porodila ideja o prvem poletnem taboru odraslih skavtov sv. Danijela iz Celja - v dolini Reziji, onstran našega Kanina. Vsi smo bili takoj za to, saj je ni videl še nihče od nas.
Naš vodja Toni je takoj povprašal tržaške odrasle skavte za nasvet glede poti in nočitev. Skavtski brat Igor, njihov dolgoletni član se je ponudil, da se nam pridruži, nas vodi in uredi spanje v skavtskem naselju v Čezklancu.
18. junija smo se podali preko Jesenic, Rateč, Trbiža, med visokimi vrhovi vzhodnih Julijcev do Resiutte, kjer smo srečali skavta Igorja. Tu se je začelo naše romanje med Rezijane - klene in upajoče v obstoj tega narečja slovenskega jezika tudi v prihodnosti. V viharju časov sta se v tej odmaknjeni alpski dolini njihova kultura in jezik (narečje) uspela ohraniti. Narečje je celo oživelo v rezijanskem pravopisu.
Vasice Bila, Ravanca in Solbica lebdijo pripete kot ptičja gnezda na prisojni strani in Osojane ter Njiva na osojni strani doline nad reko Resio. Na vzhodu dolino zapira Kanin na jugu Mužci, nazobčano hribovje. Še gospodična, ki nam jo pokažejo v obrisih hribovja Mužci, počiva v tej tihoti in odmaknjenosti in le včasih pogleda na Ta lipo pot, kjer smo tudi mi pretegovali svoje noge. V vaseh je še kljub potresu pred desetletji vidna stara arhitektura hiš z ganki. Žal pa so novogradnje v moderniziranem slogu. Ogledali smo si muzej brusačev v Solbici, ki nam je približal nekdanji način življenja, njihove noše, običaje in naravne lepote, ter živalstvo in rastlinstvo Rezije. V kulturnem domu, ki ga je pomagala zgraditi tudi Slovenija so nam v diapozitivih predstavili Rezijo ter nam v živo prikazali rezijanske plese. Navsezadnje smo jih celo poskusili zaplesati.
Zelo nas je navdušil neposreden stik z dušo turizma v Reziji, gospo Luiso, ki živi v Reziji in govori rezijanščino. Presenečeni smo bili, da smo tako dobro razumeli. Pokazala nam je tudi muzej bivalne kulture teh krajev pred stoletji, pred potresom in po njem. Uredili so ga v barakah, kjer so bivali ljudje po potresu 1978. Ko stojiš tam sredi ostankov davnih časov in ti Igorjev znanec, ki se slučajno znajde tam kot mi, prebira rezijanske pravljice v rezijanščini, si kar lahko predstavljaš kako je tam teklo življenje nekdaj. Prav ta živi stik z ljudmi je tisto, kar ne doživiš s turistično agencijo. Občutek domačnosti, se nam je še okrepil, ko nam je v edinem hotelu Rezije sin lastnikov hotela ubral lok na rezijanskem inštrumentu, podobnem violini in skupaj z udarci nog zaigral nekaj rezijanskih melodij. V nedeljo smo še doživeli peto latinske nedeljsko mašo v Osojanah. Po njej smo pokusili tjačune - lokalno specialiteto.
Nekaj posebnega so bili tudi naši večeri v skavtskem naselju v Čezklancu. Tu vlada duh bratstva in domačnosti. Pozno v noč smo izmenjevali vtise o življenju pri nas in v Trstu sedaj in nekoč, ter o skavtskih doživetjih.
Ko smo se polni vtisov za zaključek dvignili še na prelaz Učja, ki vodi iz doline Rezije mimo Kanina v dolino Trente in tako zaokrožili vtise o Reziji, smo si bili edini: sem še pridemo! Tudi oblačen in deževen dan nas ni prepričal v nasprotno.
