Duh je voljan, telo pa zaspano…
Nedelja je bila topla in sončna, družba zelo prijetna, maša lepa, pridiga še bolj in zaključni krog na Dilcah je bil pika na i.
Ko smo se v lepem jutru zbirali spodaj na parkirišču in gledali navzgor proti Pleši, je Marjan iz Grosuplja dobil sporočilo, da ne pridejo, ker »Duh je voljan, telo pa zaspano…« Lepo in po pravici povedano. Naša telesa pa so bila že zbujena in 20 malih in velikih skavtov se je odpravilo navzgor.
Na čelu so bili trije najbolj pogumni: grosupeljski Jakob, domžalski Peter in fužinski Miro, za njimi pa smo capljali ostali. Nismo bili sami. Veliko ljudi se je zbralo pri romarski cerkvici sv. Hieronima. Lepa cerkev je to, postavjena že leta 1659 in posvečena svetemu možu, ki naj bi že v 9.stol. pridigal pod znamenito tiso v podnanoški vasici Strane.
Odlična pridiga postojnskega dekana je močno potrkala na našo vest: »Imejte čisto srce, kajti samo čisto srce lahko živi v miru, ljubi, se razdaja in odpušča, … ». O teh besedah smo razmišljali še potem, ko smo lezli navzgor proti nanoški Pleši. Pogled je bil enkraten: na eni strani na Vipavsko dolino, na drugi pa na Polhograjsko hribovje, Kamniške Alpe in okoliške hribe, vse tja do Snežnika. Domžalski Miro je vse poslikal in obljubil eno dolgo pisno in slikovno poročilo. Miro - čakamo....
Korajža velja, smo rekli in se dol spustili po strmi poti. Malo klinov, malo zajl, verig in skal – pa človek ugotovi, da mu že rahlo škripa v kosteh in so kolena mehka. Ja, pa smo vsi prišli dol celi in zdravi in živi in se odpeljali naredit zaključni krog k Petru in Mariji.
Pa ni bil to samo krog in pozdrav v slovo. V Dilcah nas je pričakala pogrnjena miza, odlična obara in še bolj odličen štrudel. Ej, to se je pa res prileglo! Hvala obema. In hvala še enkrat Petru, ki je vse to zorganiziral.
Bo treba to ponoviti! Od začetka do konca!
Na čelu so bili trije najbolj pogumni: grosupeljski Jakob, domžalski Peter in fužinski Miro, za njimi pa smo capljali ostali. Nismo bili sami. Veliko ljudi se je zbralo pri romarski cerkvici sv. Hieronima. Lepa cerkev je to, postavjena že leta 1659 in posvečena svetemu možu, ki naj bi že v 9.stol. pridigal pod znamenito tiso v podnanoški vasici Strane.
Odlična pridiga postojnskega dekana je močno potrkala na našo vest: »Imejte čisto srce, kajti samo čisto srce lahko živi v miru, ljubi, se razdaja in odpušča, … ». O teh besedah smo razmišljali še potem, ko smo lezli navzgor proti nanoški Pleši. Pogled je bil enkraten: na eni strani na Vipavsko dolino, na drugi pa na Polhograjsko hribovje, Kamniške Alpe in okoliške hribe, vse tja do Snežnika. Domžalski Miro je vse poslikal in obljubil eno dolgo pisno in slikovno poročilo. Miro - čakamo....
Korajža velja, smo rekli in se dol spustili po strmi poti. Malo klinov, malo zajl, verig in skal – pa človek ugotovi, da mu že rahlo škripa v kosteh in so kolena mehka. Ja, pa smo vsi prišli dol celi in zdravi in živi in se odpeljali naredit zaključni krog k Petru in Mariji.
Pa ni bil to samo krog in pozdrav v slovo. V Dilcah nas je pričakala pogrnjena miza, odlična obara in še bolj odličen štrudel. Ej, to se je pa res prileglo! Hvala obema. In hvala še enkrat Petru, ki je vse to zorganiziral.
Bo treba to ponoviti! Od začetka do konca!
