Bodi pozitiven - refleksija po Jakcu
Naša bratovščina, Celjske zverinice se že nekaj let z veseljem udeležuje vsakoletnega orientacijskega preizkusa Jakec. Vsako leto znova nam je to poseben izziv, saj je tovrstnih izzivov za odrasle zelo malo. Čeprav smo že malo v letih in marsikoga od nas večkrat zbada v križu, nočemo biti takšni zapečarkarski skavti, ki samo sedijo in razpravljajo na toplem in hodijo na sprehod samo po ravnih in gladkih poteh. Tako smo se zadnjo oktobrsko soboto veseli, navdušeni in tekmovalno razpoloženi odpravili proti Logatcu....
Na začetku smo bili vsi polni energije... (Avtor: )
Letos smo se ga udeležili v rekordnem številu 11, kar je 42% celotne bratovčine (v tem je za nas že prvi plus za Jakca). Polovica je imela na Jakcu v izvidniški kategoriji tudi svoje otroke. Nekateri med nami smo imeli velike ambicije, saj smo bili lani drugi.
Slogan »Bodi Jakec pozitiven« zveni zelo izzivalno in prav zanimalo nas je, kaj se skriva za njim. Našo radovednost je hitro potešil pri duhovni misli zaporniški duhovnik Robert Friškovec z vprašanjem, kaj za nas pomeni biti pozitiven in nalogo, naj iščemo pluse in minuse tudi na zavitih gozdnih poteh in jih povežemo v lepo misel – molitev. Po pisanju testov iz znanja kartografije in orientacije smo se po skupinah odpravili na pot. Celjani smo se že doma razdelili v dve skupini z zvenečimi imeni »Vrtače so nam domače« (to ime je bilo kasneje na uradnem seznamu žal spremenjeno v »vrtače so nam znane«, ne vemo zakaj…) in našim standardnim »Celjske zverinice«. Obe skupini sta bili zelo zagreti in sta komaj čakali, da se začne zares, posebno še tisti med nami, ki so bili na Jakcu prvič.
Začetno navdušenje pa se je kmalu poleglo, posebno še, ko je skupina zverinic zašla v logaških hostah in za iskanje prve točke porabila celo uro in pol, čeprav se nam je zdelo, da kar dobro obvladamo branje karte. Drugo mrtvo točko smo več kot uro zaman iskali, prav tako tretjo. Vmes smo se pogajali, izmenjavali mnenja, se razgledovali, se orientirali po karti in vsak zase preizkušali potrpežljivost, vztrajnost, vsak svojemu egu… Medtem je bila že trda noč in ko smo se tako prebijali mimo vrtač, smo sklenili, da bomo četrto točko kar izpustili, saj bi morali narediti prevelik ovinek in skušali najti preostale točke.
Nekako po štirih urah hoje po poteh in brezpotjih smo v grmovju zaslišali znane glasove. To so bili naši prijatelji iz druge skupine »vrtače so nam domače«, ki so šli na pot 20 min za nami in so uspešno našli eno živo in tri mrtve točke, v gozdu pa srečali tudi skupino objokanih in obupanih vodnic iz Prekmurja, ki so se izgubile. Dekleta so potolažili, jim dali navodila za vrnitev in posodili žepno svetilko, ki je ta skupina ni imela. To srečanje jih je kar malo pretreslo, pogasilo tekmovalno vnemo in postavilo kup vprašanj.
Nato sta obe celjski skupini nekaj časa hodili skupaj, merili azimute in preudarjali različne možne strategije za nadaljevanje poti, potem pa sta se razšli, saj je imela vsaka skupina svoj načrt, kako v preostalem času še najti kakšno točko in doseči čim boljšo uvrstitev. Zverinice smo po temeljitem ogledu karte in računanju preostalega časa ugotovile, da imamo čas samo še za eno točko, ki smo jo uspešno našle, nato pa smo se napotile k cilju, ki je bil isti kot začetek poti. Podobno so kasneje naredile tudi vrtače. Utrujeni in z mešanimi občutki plusov in minusov smo se v zgodnjih nedeljskih urah vrnili v Celje.
Na prvem srečanju bratovčine po Jakcu smo v refleksiji dokončali domačo nalogo razpoznavanja plusov in minusov in skušali ugotoviti, kaj za nas pomeni biti Jakec pozitiven. Povzetek te refleksije želimo deliti z vsemi vami. Naj izzveni pozitivno v spodbudo organizatorjem in udeležencem, pa tudi vsem tistim, ki se za takšen preizkus svojega skavtskega znanja in telesnih zmogljivosti še niste odločili.
Naši plusi:
• Organizatorji zaslužijo veliko pohvalo, zahvalo in iskrene čestitke, ker se že 10 let trudijo in skrbijo za organizacijo Jakca, ki je organizacijsko, tehnično in vsebinsko zelo zahteven projekt in zahteva tudi veliko prostega časa in dobre volje vsakega posameznika, ki pri tem sodeluje in se prostovoljno in zastonjsko daje na razpolago.
• Menimo, da je Jakec je zelo dober način preizkušanja zmogljivosti posameznika in predstavlja za vsakega skavta poseben izziv. Prireditev je dobra priložnost za utrjevanje zdravega duha in telesa, je poučna, saj dodatno poglabljamo svoja skavtska znanja v praksi (orentacija, ipd), pridobivanje izkušenj, občutka za skupnost in nesebično pomoč v sami skupini kakor tudi do ostalih, odlična priložnost za premagovanje med generacijskih razlik (na prireditvi sodelujejo mladi in odrasli pri organizaciji kakor pri samem pohodu), priložnost za sklepanje novih poznanstev še posebej pri mladih in velik poudarek na duhovnosti (prisotnost duhovnega vodje, uvodna duhovna misel, maša, molitev).
• Veseli smo, da lahko na Jakcu sodelujemo tudi odrasli skavti in se preizkusimo v znanju, spretnostih in vzdržljivosti, da preizkušamo v različnih situacijah medsebojne odnose in kako zmoremo sprejemati drugačnost vsakega posameznika. Pri primerjanju, tekmovanju nam želja po zmagi včasih odkrije tudi senčnejše (šibkejše) strani naše osebnosti in smo spet pri spoznanjih, da so drugi samo naša ogledala. Dobro se je vanj večkrat pogledati, pa čeprav nam odsev ni najbolj všeč.
• Pomembno je spoznanje, da uspeh oz. končna uvrstitev posamezne skupine ni odvisna le od sposobnosti posameznikov, ki bolje obvladajo posamezne skavtke spretnosti, temveč še od številnih drugih dejavnikov. Zato je Jakec za vsakega posameznika priložnost, da si prizadeva za potrpežljivost, strpnost, vztrajnost, sodelovanje, prilagajanje in pomoč v skupini; gibanje (kakšen kg manj), enkratna možnost hoje v naravi in prisluškovanje njenim zvokom, možnost druženja in pogovorov v skupini, osebne molitve, razmišljanja…
• Všeč nam je čudovito naravno okolje in prostor dogajanja (šola v Logatcu, dobro sodelovanje organizatorjev z občino ali šolo). Tudi simbol prireditve je izviren, zato so našitki, značke za na rutke in letošnje majice nekaj posebnega. Zelo dobra je ideja, da so organizatorji k sodelovanju za pomoč na kontrolnih točkah in tehnični ekipi povabili tudi člane drugih stegov. Letos je bil zelo bogat kulturni program, ki je mlade navdušil. Dober je bil tudi slogan in duhovni izziv letošnjega Jakca (Bodi Jakec pozitiven).
Naši minusi oz. predlogi organizatorjem:
• Bili smo razočarani ob ugotovitvi, da je bila letošnja pot zastavljena tako, da je bilo nemogoče odkriti vse točke in priti na cilj pravočasno. Zato bi bilo v prihodnje dobro premisliti, kako razporediti točke in pot trasirati tako, da jo je ob zmerni hoji možno prehoditi. Privlačne so dosti bolj žive kot mrtve točke, vsaj ponoči (nekatere mrtve točke je bilo skoraj nemogoče najti).
• Žal nam je bilo za vse tiste organizatorje, ki so pripravili program na posameznih točkah in vanj vložili veliko naporov, potem pa ves dan in noč čakali zaman, ker jih je le malokdo našel. Menimo, da ni bistvo v kompliciranju, temveč v enostavnosti in prijetnosti dogajanja. Rezultati pa pridejo sami po sebi, ker različno hitro hodimo. Pa ni bistvo v rezultatu. Bistvo je, da najdemo čim več točk, da se družimo v naravi, da smo med prijatelji...
Menimo, da bi bilo za preventivo in boljšo zagotovitev varnosti udeležencev na poti v prihodnje dobro upoštevati tudi naslednje:
• Vsi udeleženci izziva bi morali biti primerno opremljeni - primerna obutev, predvsem pa imeti BATERIJE (tudi IV, čeprav imajo dnevno orientacijo, ki se lahko zavleče v noč) in jih na štartu pokazati.
• Udeleženci bi morali imeti ustrezno skavtsko znanje. Če je iz testov, ki se pišejo pred odhodom razvidno, da skupina ne obvlada skavtskih veščin (branja karte in orientiranja s kompasom), se je naj ne spusti na progo oz je zanjo pripravljena lažja vatrianta v bližini šole, morda praktična delavnica iz orientacije.
• Skupino mlajšim izvidnikov naj bi vodil »izkušen« skavt. Priporočamo, da bi vsem udeležencem (posebno še mlajšim) dali TELEFONSKO ŠTEVILKO za primer nesreče ali če se izgubijo v temi. Če jo uporabijo po nepotrebnem ali za šalo, so to negativne (odbitne) točke.
• V dobi računalništva bi se lahko rezultati objavili takoj; če je pri tem tehnični in/ali kadrovski problem, bi ga verjetno lahko rešili s pomočjo na ravni ZSKSS in ZBOKSS, morda staršev in sponzorjev.
V imenu Celjskih zverinic Judita, Preudarna volkulja
Na začetku smo bili vsi polni energije... (Avtor: )
Slogan »Bodi Jakec pozitiven« zveni zelo izzivalno in prav zanimalo nas je, kaj se skriva za njim. Našo radovednost je hitro potešil pri duhovni misli zaporniški duhovnik Robert Friškovec z vprašanjem, kaj za nas pomeni biti pozitiven in nalogo, naj iščemo pluse in minuse tudi na zavitih gozdnih poteh in jih povežemo v lepo misel – molitev. Po pisanju testov iz znanja kartografije in orientacije smo se po skupinah odpravili na pot. Celjani smo se že doma razdelili v dve skupini z zvenečimi imeni »Vrtače so nam domače« (to ime je bilo kasneje na uradnem seznamu žal spremenjeno v »vrtače so nam znane«, ne vemo zakaj…) in našim standardnim »Celjske zverinice«. Obe skupini sta bili zelo zagreti in sta komaj čakali, da se začne zares, posebno še tisti med nami, ki so bili na Jakcu prvič.
Začetno navdušenje pa se je kmalu poleglo, posebno še, ko je skupina zverinic zašla v logaških hostah in za iskanje prve točke porabila celo uro in pol, čeprav se nam je zdelo, da kar dobro obvladamo branje karte. Drugo mrtvo točko smo več kot uro zaman iskali, prav tako tretjo. Vmes smo se pogajali, izmenjavali mnenja, se razgledovali, se orientirali po karti in vsak zase preizkušali potrpežljivost, vztrajnost, vsak svojemu egu… Medtem je bila že trda noč in ko smo se tako prebijali mimo vrtač, smo sklenili, da bomo četrto točko kar izpustili, saj bi morali narediti prevelik ovinek in skušali najti preostale točke.
Nekako po štirih urah hoje po poteh in brezpotjih smo v grmovju zaslišali znane glasove. To so bili naši prijatelji iz druge skupine »vrtače so nam domače«, ki so šli na pot 20 min za nami in so uspešno našli eno živo in tri mrtve točke, v gozdu pa srečali tudi skupino objokanih in obupanih vodnic iz Prekmurja, ki so se izgubile. Dekleta so potolažili, jim dali navodila za vrnitev in posodili žepno svetilko, ki je ta skupina ni imela. To srečanje jih je kar malo pretreslo, pogasilo tekmovalno vnemo in postavilo kup vprašanj.
Nato sta obe celjski skupini nekaj časa hodili skupaj, merili azimute in preudarjali različne možne strategije za nadaljevanje poti, potem pa sta se razšli, saj je imela vsaka skupina svoj načrt, kako v preostalem času še najti kakšno točko in doseči čim boljšo uvrstitev. Zverinice smo po temeljitem ogledu karte in računanju preostalega časa ugotovile, da imamo čas samo še za eno točko, ki smo jo uspešno našle, nato pa smo se napotile k cilju, ki je bil isti kot začetek poti. Podobno so kasneje naredile tudi vrtače. Utrujeni in z mešanimi občutki plusov in minusov smo se v zgodnjih nedeljskih urah vrnili v Celje.
Na prvem srečanju bratovčine po Jakcu smo v refleksiji dokončali domačo nalogo razpoznavanja plusov in minusov in skušali ugotoviti, kaj za nas pomeni biti Jakec pozitiven. Povzetek te refleksije želimo deliti z vsemi vami. Naj izzveni pozitivno v spodbudo organizatorjem in udeležencem, pa tudi vsem tistim, ki se za takšen preizkus svojega skavtskega znanja in telesnih zmogljivosti še niste odločili.
Naši plusi:
• Organizatorji zaslužijo veliko pohvalo, zahvalo in iskrene čestitke, ker se že 10 let trudijo in skrbijo za organizacijo Jakca, ki je organizacijsko, tehnično in vsebinsko zelo zahteven projekt in zahteva tudi veliko prostega časa in dobre volje vsakega posameznika, ki pri tem sodeluje in se prostovoljno in zastonjsko daje na razpolago.
• Menimo, da je Jakec je zelo dober način preizkušanja zmogljivosti posameznika in predstavlja za vsakega skavta poseben izziv. Prireditev je dobra priložnost za utrjevanje zdravega duha in telesa, je poučna, saj dodatno poglabljamo svoja skavtska znanja v praksi (orentacija, ipd), pridobivanje izkušenj, občutka za skupnost in nesebično pomoč v sami skupini kakor tudi do ostalih, odlična priložnost za premagovanje med generacijskih razlik (na prireditvi sodelujejo mladi in odrasli pri organizaciji kakor pri samem pohodu), priložnost za sklepanje novih poznanstev še posebej pri mladih in velik poudarek na duhovnosti (prisotnost duhovnega vodje, uvodna duhovna misel, maša, molitev).
• Veseli smo, da lahko na Jakcu sodelujemo tudi odrasli skavti in se preizkusimo v znanju, spretnostih in vzdržljivosti, da preizkušamo v različnih situacijah medsebojne odnose in kako zmoremo sprejemati drugačnost vsakega posameznika. Pri primerjanju, tekmovanju nam želja po zmagi včasih odkrije tudi senčnejše (šibkejše) strani naše osebnosti in smo spet pri spoznanjih, da so drugi samo naša ogledala. Dobro se je vanj večkrat pogledati, pa čeprav nam odsev ni najbolj všeč.
• Pomembno je spoznanje, da uspeh oz. končna uvrstitev posamezne skupine ni odvisna le od sposobnosti posameznikov, ki bolje obvladajo posamezne skavtke spretnosti, temveč še od številnih drugih dejavnikov. Zato je Jakec za vsakega posameznika priložnost, da si prizadeva za potrpežljivost, strpnost, vztrajnost, sodelovanje, prilagajanje in pomoč v skupini; gibanje (kakšen kg manj), enkratna možnost hoje v naravi in prisluškovanje njenim zvokom, možnost druženja in pogovorov v skupini, osebne molitve, razmišljanja…
• Všeč nam je čudovito naravno okolje in prostor dogajanja (šola v Logatcu, dobro sodelovanje organizatorjev z občino ali šolo). Tudi simbol prireditve je izviren, zato so našitki, značke za na rutke in letošnje majice nekaj posebnega. Zelo dobra je ideja, da so organizatorji k sodelovanju za pomoč na kontrolnih točkah in tehnični ekipi povabili tudi člane drugih stegov. Letos je bil zelo bogat kulturni program, ki je mlade navdušil. Dober je bil tudi slogan in duhovni izziv letošnjega Jakca (Bodi Jakec pozitiven).
Naši minusi oz. predlogi organizatorjem:
• Bili smo razočarani ob ugotovitvi, da je bila letošnja pot zastavljena tako, da je bilo nemogoče odkriti vse točke in priti na cilj pravočasno. Zato bi bilo v prihodnje dobro premisliti, kako razporediti točke in pot trasirati tako, da jo je ob zmerni hoji možno prehoditi. Privlačne so dosti bolj žive kot mrtve točke, vsaj ponoči (nekatere mrtve točke je bilo skoraj nemogoče najti).
• Žal nam je bilo za vse tiste organizatorje, ki so pripravili program na posameznih točkah in vanj vložili veliko naporov, potem pa ves dan in noč čakali zaman, ker jih je le malokdo našel. Menimo, da ni bistvo v kompliciranju, temveč v enostavnosti in prijetnosti dogajanja. Rezultati pa pridejo sami po sebi, ker različno hitro hodimo. Pa ni bistvo v rezultatu. Bistvo je, da najdemo čim več točk, da se družimo v naravi, da smo med prijatelji...
Menimo, da bi bilo za preventivo in boljšo zagotovitev varnosti udeležencev na poti v prihodnje dobro upoštevati tudi naslednje:
• Vsi udeleženci izziva bi morali biti primerno opremljeni - primerna obutev, predvsem pa imeti BATERIJE (tudi IV, čeprav imajo dnevno orientacijo, ki se lahko zavleče v noč) in jih na štartu pokazati.
• Udeleženci bi morali imeti ustrezno skavtsko znanje. Če je iz testov, ki se pišejo pred odhodom razvidno, da skupina ne obvlada skavtskih veščin (branja karte in orientiranja s kompasom), se je naj ne spusti na progo oz je zanjo pripravljena lažja vatrianta v bližini šole, morda praktična delavnica iz orientacije.
• Skupino mlajšim izvidnikov naj bi vodil »izkušen« skavt. Priporočamo, da bi vsem udeležencem (posebno še mlajšim) dali TELEFONSKO ŠTEVILKO za primer nesreče ali če se izgubijo v temi. Če jo uporabijo po nepotrebnem ali za šalo, so to negativne (odbitne) točke.
• V dobi računalništva bi se lahko rezultati objavili takoj; če je pri tem tehnični in/ali kadrovski problem, bi ga verjetno lahko rešili s pomočjo na ravni ZSKSS in ZBOKSS, morda staršev in sponzorjev.
V imenu Celjskih zverinic Judita, Preudarna volkulja
