90 let Ruske kapelice
Odrasli skavti med udeleženci Spominske proslave ob Ruski kapelici na Vršiču
(Avtor: )
Skavt naj bi vse raziskoval, opustil slabo in ohranjal dobro. S tem geslom smo se novomeški odrasli skavti pridružili veliki skupini ohranjevalcev spomina na žrtve snežnega plazu ob Ruski kapelici ob cesti na Vršič.
Prišlo je povabilo za organizacijo izleta. Z veseljem sem ga sprejel. Sprva je bolj slabo kazalo, a ob času odhoda nas je bilo več, kot ima avtobus sedežev, tako smo dodali »prikolico«. Hudo bi bilo ljudi odvrniti, nato pa jih za drug podvig prositi!
Promet je bil gost, a zgledno urejen. Dobro, da smo prispeli pravi čas, sicer bi ne mogli biti med več kot tisoč glavo množico okoli lepe lesene Ruske kapelice, saj so cesto zaprli. Parkirali smo ob Koči na Gozdu, pomalicali in se spustili kakšnih sto višinskih metrov nižje. Pomešali smo se med množico in občudovali starodavne uniforme naših in ruskih vojakov ter zloščene politike. Kmalu so zaigrali obe himni. Množica je obstala, kot vkopana. Začela se je spominska svečanost ob devetdeseti obletnici zgraditve Ruske kapelice. Kako je nastala in zakaj ruska?
Vršič je bil ena od pomembnih točk za oskrbovanje avstrijske vojske med prvo svetovno vojno. Prevozen je moral biti tudi pozimi. Za graditelje in čistilce ceste so »uporabili« ruske ujetnike. Bila jih je deset tisoč glava množica in velika večina jih počiva ob cesti na Vršič. Marca 1916 je velikanski snežni plaz zasul njihovo taborišče. Več kot tristo jih je na pepelnično sredo končalo pod snegom. Preostanek soborcev je naslednje leto zgradil lepo kapelico iz lesa v ruskem slogu. Čas deluje, tako je bila potrebna obnove. Lansko leto so začeli in letos dokončali. Zdaj se vsa se sveti, kot v zlatu, čeprav je vsa v lesu.
Prisluhnili smo nagovorom v ruskem in slovenskem jeziku. Iz vseh besed je bilo čutiti, da lahko še tako težka preizkušnja deluje povezovalno, kot je ta tragedija povezala dva oddaljena slovanska naroda. Bog nam je dal pamet, a žal jo velikokrat ne znamo in nočemo uporabiti. Na njeno mesto radi postavimo druge bogove: pohlep po položaju, imetju, obvladovanju vsega. Posledice so lahko strašne. Ena takih je vojna. Predsednik vlade, g. Janez Janša je dejal, da je Ruska kapelica svojevrsten opomin na nesmiselnost vojne, predsednik evropskega parlamenta Joseph Borrel pa, da je Ruska kapelica simbol združevanja evropskih narodov, ki si želijo, da se strahote svetovnih vojn ne bi nikoli ponovile. Vodja ruske delegacije, predsednik zgornjega doma ruskega parlamenta, sveta federacije, Sergej Mironov, želi ohraniti slovansko kulturo v času globalizacije. V zahvalo za ohranjanje kapelice je občini Kranjska Gora v imenu ruske delegacije podaril ikono Odrešenika v slavi ter križ. Obred slovesnosti je polepšal del v pravoslavni liturgiji, ki jo je vodil visoki predstavnik ruske pravoslavne cerkve, član sinode, metropolit Filaret.
Opustimo nesmisle in v slogu Slomškovega reka: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu!« delajmo za mir. Zlo se ne more reševati z zlom, rešuje le ljubezen, je bila vodilna misel kardinala Tomaša Špidlika. Verjamemo, da smo v nebesih doma – kot so zapeli Slomškovo pesem kranjskogorski pevci.
To in da smo ljudje majhni smo po koncu slavja začutili ob podvigu na Sleme, kjer smo občudovali Mojstrovko,Jalovec, Ponce, Prisank, Škrlatico, Špik in še mnogo drugih skladov nekdanjih živih bitij morja. Čudili smo se lepoti viharnikov in združbi macesnov na velikih skalah. O, ko bi se ljudje zgledovali po božjem Stvarstvu!
A ni že zadnji čas, da se nehamo kregat in da pokopljemo vse svoje mrtve? Pobrigajmo se, da nas bo več in da bomo ohranili krščanske temelje naših prednikov!
Da bi to lažje delali, smo se šli zahvalit in priporočit Mariji na Brezje.
Hitri povž
(Avtor: )
Prišlo je povabilo za organizacijo izleta. Z veseljem sem ga sprejel. Sprva je bolj slabo kazalo, a ob času odhoda nas je bilo več, kot ima avtobus sedežev, tako smo dodali »prikolico«. Hudo bi bilo ljudi odvrniti, nato pa jih za drug podvig prositi!
Promet je bil gost, a zgledno urejen. Dobro, da smo prispeli pravi čas, sicer bi ne mogli biti med več kot tisoč glavo množico okoli lepe lesene Ruske kapelice, saj so cesto zaprli. Parkirali smo ob Koči na Gozdu, pomalicali in se spustili kakšnih sto višinskih metrov nižje. Pomešali smo se med množico in občudovali starodavne uniforme naših in ruskih vojakov ter zloščene politike. Kmalu so zaigrali obe himni. Množica je obstala, kot vkopana. Začela se je spominska svečanost ob devetdeseti obletnici zgraditve Ruske kapelice. Kako je nastala in zakaj ruska?
Vršič je bil ena od pomembnih točk za oskrbovanje avstrijske vojske med prvo svetovno vojno. Prevozen je moral biti tudi pozimi. Za graditelje in čistilce ceste so »uporabili« ruske ujetnike. Bila jih je deset tisoč glava množica in velika večina jih počiva ob cesti na Vršič. Marca 1916 je velikanski snežni plaz zasul njihovo taborišče. Več kot tristo jih je na pepelnično sredo končalo pod snegom. Preostanek soborcev je naslednje leto zgradil lepo kapelico iz lesa v ruskem slogu. Čas deluje, tako je bila potrebna obnove. Lansko leto so začeli in letos dokončali. Zdaj se vsa se sveti, kot v zlatu, čeprav je vsa v lesu.
Prisluhnili smo nagovorom v ruskem in slovenskem jeziku. Iz vseh besed je bilo čutiti, da lahko še tako težka preizkušnja deluje povezovalno, kot je ta tragedija povezala dva oddaljena slovanska naroda. Bog nam je dal pamet, a žal jo velikokrat ne znamo in nočemo uporabiti. Na njeno mesto radi postavimo druge bogove: pohlep po položaju, imetju, obvladovanju vsega. Posledice so lahko strašne. Ena takih je vojna. Predsednik vlade, g. Janez Janša je dejal, da je Ruska kapelica svojevrsten opomin na nesmiselnost vojne, predsednik evropskega parlamenta Joseph Borrel pa, da je Ruska kapelica simbol združevanja evropskih narodov, ki si želijo, da se strahote svetovnih vojn ne bi nikoli ponovile. Vodja ruske delegacije, predsednik zgornjega doma ruskega parlamenta, sveta federacije, Sergej Mironov, želi ohraniti slovansko kulturo v času globalizacije. V zahvalo za ohranjanje kapelice je občini Kranjska Gora v imenu ruske delegacije podaril ikono Odrešenika v slavi ter križ. Obred slovesnosti je polepšal del v pravoslavni liturgiji, ki jo je vodil visoki predstavnik ruske pravoslavne cerkve, član sinode, metropolit Filaret.
Opustimo nesmisle in v slogu Slomškovega reka: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu!« delajmo za mir. Zlo se ne more reševati z zlom, rešuje le ljubezen, je bila vodilna misel kardinala Tomaša Špidlika. Verjamemo, da smo v nebesih doma – kot so zapeli Slomškovo pesem kranjskogorski pevci.
To in da smo ljudje majhni smo po koncu slavja začutili ob podvigu na Sleme, kjer smo občudovali Mojstrovko,Jalovec, Ponce, Prisank, Škrlatico, Špik in še mnogo drugih skladov nekdanjih živih bitij morja. Čudili smo se lepoti viharnikov in združbi macesnov na velikih skalah. O, ko bi se ljudje zgledovali po božjem Stvarstvu!
A ni že zadnji čas, da se nehamo kregat in da pokopljemo vse svoje mrtve? Pobrigajmo se, da nas bo več in da bomo ohranili krščanske temelje naših prednikov!
Da bi to lažje delali, smo se šli zahvalit in priporočit Mariji na Brezje.
Hitri povž
