3 etapa poti po Slomškovi poti
Drugo nedeljo v juniju smo se Danijelove sove in čuki podali na pot s prijateljema iz sosednje bratovščine odraslih skavtov, celjskih Zverinic. Lansko poletje smo imeli z njimi skupen dvodnevni potovalni tabor od Olimja do Slivnice, letos pa smo začeli na Slivnici z namenom da v enem dnevu prispemo do Slomškove Ponikve.
(Avtor: )
Jutro je bilo oblačno in ko smo se zbirali, smo zaskrbljeno zrli v nebo. Pa smo se spomnili na osmi skavtski zakon in po uvodnem krogu z molitvijo, pesmijo in mislimi za na pot, že v dežju, a kljub temu dobre volje, krenili z gore Slivnice v dolino in nato navkreber proti Kalobju.
Izkazalo se je, da so bili med nami dobri hodci, saj smo kar hito prišli do Marijine cerkvice na vrhu, kjer nam je Toni povedal zgodbo o nastanku prve kapelice na tem mestu in o zgodovini cerkve, ki smo si jo lahko tudi ogledali. Po okrepčilu in žigosanju pohodnega kartončka smo že hiteli proti Rifniku. Občudovali smo lepe rože ob hišah, zeleno pokrajino in naravo ter kapelice ob poti in si zapeli kakšno pesem, kadar nismo bili zaviti v pelerine. Ob blagoslovu z neba smo pod Rifnikom srečali gospoda, ki nam je povedal na vrhu precej zanimivih stvari o bogati zgodovini tega kraja od Keltov naprej. Pogledali smo si ostanke gradu, dveh cerkva, vodni rezervoar in primer iz protja spletene kolibe oz. hiše, v katerih so prebivali v stoletjih po Kristusu.
In že smo se poslovili od Rifnika in po strmi in blatni ter ozki poti krenili proti dolini, ki se je izkazala za precej večjo, kot je videti iz avta. Končno je »karavana kamel (skavti v pelerinah čez nahrbtnik)« prispela do cerkvice Sv. Ahaca, v bližini katere smo se krepko odžejali in spočili ter dobili žig. Sedaj pa še kakšni dve uri, smo rekli, in na cilju bomo. No trajalo je malo več, pa nič zato.
Posijalo je sonce, nas ogrelo in veseli smo prispeli do cerkvice v Završah, kjer smo blaženi ob pogledu na prehojeno pot v daljavi zapeli prelepo pesem Deni me. Zares, lepo je to božje stvarstvo, še lepše je, če hodiš po njem s prijatelji. Z Boženo smo razmišljali o ljubezni po Pavlu. Med sadovnjaki Sloma smo prispeli do rojstne hiše našega blaženega Slomška, kjer nas je pričakalo še nekaj prijateljev skavtov - zverinic iz Celja in iz Šentjurja. Ogledali smo si rojstno hišo in že hiteli mimo cervice sv. Ožbolta na Unišah preko zelenih travnikov proti Ponikvi. Cerkev sv. Martina nas je že pričakovala, vsa prelepa kot vedno.
Skromno smo dodali še mi po poti nabran šopek junijskih rož in začeli z mašo, ki jo je vodil naš duhovni asistent David. To je bil velik dogodek za nas, saj smo prvič pripravili obljube sami. Obljubila je naša Božena in slovesnost je bila lepa, mi pa veseli. V večernem soncu smo zaključili dan v krogu pred cerkvijo in se zahvalili Bogu za prijatelje, novo skavtinjo, truda poln, a lep dan in srečo na poti.
(Avtor: )
Izkazalo se je, da so bili med nami dobri hodci, saj smo kar hito prišli do Marijine cerkvice na vrhu, kjer nam je Toni povedal zgodbo o nastanku prve kapelice na tem mestu in o zgodovini cerkve, ki smo si jo lahko tudi ogledali. Po okrepčilu in žigosanju pohodnega kartončka smo že hiteli proti Rifniku. Občudovali smo lepe rože ob hišah, zeleno pokrajino in naravo ter kapelice ob poti in si zapeli kakšno pesem, kadar nismo bili zaviti v pelerine. Ob blagoslovu z neba smo pod Rifnikom srečali gospoda, ki nam je povedal na vrhu precej zanimivih stvari o bogati zgodovini tega kraja od Keltov naprej. Pogledali smo si ostanke gradu, dveh cerkva, vodni rezervoar in primer iz protja spletene kolibe oz. hiše, v katerih so prebivali v stoletjih po Kristusu.
In že smo se poslovili od Rifnika in po strmi in blatni ter ozki poti krenili proti dolini, ki se je izkazala za precej večjo, kot je videti iz avta. Končno je »karavana kamel (skavti v pelerinah čez nahrbtnik)« prispela do cerkvice Sv. Ahaca, v bližini katere smo se krepko odžejali in spočili ter dobili žig. Sedaj pa še kakšni dve uri, smo rekli, in na cilju bomo. No trajalo je malo več, pa nič zato.
Posijalo je sonce, nas ogrelo in veseli smo prispeli do cerkvice v Završah, kjer smo blaženi ob pogledu na prehojeno pot v daljavi zapeli prelepo pesem Deni me. Zares, lepo je to božje stvarstvo, še lepše je, če hodiš po njem s prijatelji. Z Boženo smo razmišljali o ljubezni po Pavlu. Med sadovnjaki Sloma smo prispeli do rojstne hiše našega blaženega Slomška, kjer nas je pričakalo še nekaj prijateljev skavtov - zverinic iz Celja in iz Šentjurja. Ogledali smo si rojstno hišo in že hiteli mimo cervice sv. Ožbolta na Unišah preko zelenih travnikov proti Ponikvi. Cerkev sv. Martina nas je že pričakovala, vsa prelepa kot vedno.
Skromno smo dodali še mi po poti nabran šopek junijskih rož in začeli z mašo, ki jo je vodil naš duhovni asistent David. To je bil velik dogodek za nas, saj smo prvič pripravili obljube sami. Obljubila je naša Božena in slovesnost je bila lepa, mi pa veseli. V večernem soncu smo zaključili dan v krogu pred cerkvijo in se zahvalili Bogu za prijatelje, novo skavtinjo, truda poln, a lep dan in srečo na poti.
