SkavtNET

(Avtor: Franci Bačar (vir:Facebook profil avtorja))

Slediti novim trendom

Bi-Pi je prve skavt učil postavljanja lesenih zgradb brez uporabe žeblja, orientacije po neprehodnih terenih, vozlov, kurjenja ognja in kar je še podobnih, zdaj jim rečemo ŽVN veščin. Vse to z namenom, da bi lahko čim bolj služili družbi in državi (ki se je v tistih časih precej vojskovala po različnih koncih sveta). Ostale pozitivne učinke teh aktivnosti, kot so telesni razvoj, izgradnja skupine, sposobnost prostorske predstave itd., so v veliki meri odkrili šele pozneje. V tem kontekstu je na mestu vprašanje, kaj bi Bi-Pi mlade učil danes? Morda programiranja, obdelave podatkov, podjetništva, ustvarjanja lastnih delovnih mest? Ali ne bi bilo bolje mlade poleg postavljanja zgradbe brez žebljev naučiti tudi zabiti žebelj in varno uporabljati motorno žago? Torej, ali ne bi bilo bolje malo posodobiti, če hočete modernizirati skavtske metode in se znebiti nepotrebne navlake? In ker je seveda vse staro in tradicionalno zanič, je gotovo zanič tudi Bog.

Spraševanje o veri, bogu in katoliških vrednotah

Starši so me vpisali k skavtom. Nedvomno zato, da bi bil deležen vzgoje v varnem in katoliškem okolju. Takrat sem bil star okoli 13 let in kot pravi znani slovenski raper, nisem bil še moški, bil pa sem že kar v redu falot. Katoliški predznak gibanja mi seveda ni bil všeč, da ne omenjam tega, da je bil med sošolci in prijatelji izrazito nepriljubljen. Imel pa sem dobrega voditelja, ki me je z nekaj ŽVN triki dobil na svojo stran. Tako sem ostal in sošolcem razložil, da je tisti Bog pri skavtih bolj za šminko, poanta pa je nekje drugje.

Pozneje v klanu sem nadaljeval to filozofijo. Prijateljem sem kazal slike s potepanj po Sloveniji, in če je kdo vprašal, kaj je delal z nami župnik, sem hitro našel kakšen izgovor, da je prišel samo na obisk in da je to nebodigatreba, ampak večerni žuri ob tabornem ognju so pa zakon. Nekako sem jim pozabil omeniti, da mi ne pijemo alkohola in ne kadimo travce. Prepustil sem jih njihovi domišljiji. Kakorkoli, ta Bog ni hotel nikamor in kakorkoli sem obrnil, sem se nekako »moral« ukvarjati z njim.

Potem sem postal voditelj. Bog mi še vedno ni preveč dišal. To je bilo nekaj, s čimer naj se ukvarja sovoditeljica. In pa tisti DA takrat, ko slučajno pride. Jaz sem imel seveda čez ŽVN veščine in ostale nore dogodivščine. Če sem srečanje pripravljal sam, je slučajno zmanjkalo časa ravno za katehezo. Ampak saj ni pomembno, otroci so se imeli fajn. In tako je prišlo drugo leto voditeljstva. Le zakaj bi spreminjal preizkušen recept, ki deluje, sem si rekel in se lotil priprave srečanj po starem vzorcu. Pa sem začel ugotavljati, da mi zmanjkuje idej, da ni dobro, da se srečanja ponavljajo, in da bi bilo fino, če bi vse skupaj imelo kakšen širši, globlji, večji smisel. In sem bil tam. Točno tam, od koder sem poskusil pobegniti. Pri Njem, namreč. No, vsaj korak bližje …

… in tako naprej in nazaj leto za letom. Danes precej bližje kot pred 15 leti, pa še vedno neskončno daleč od tam, kjer bi rad nekoč bil.

(Avtor: Metka Tušar)

Nihče se ne more odločiti namesto nas

Vprašanje vrvica ali žebelj tako v resnici sploh ne obstaja. Voditelj se bo namreč v vsakem trenutku trudil narediti tisto, kar je najbolje za njegove skavte. Pri tem bo pač včasih uporabljal kompas, drugič pa Facebook. Vse skupaj z nekim širšim namenom. No, ne s kar nekim širšim namenom ali zgolj namenom vzgoje. Vzgajamo lahko namreč v marsikaj. Ko mi pri pogovorih s skavtskimi voditelji nekdo omeni neki širši namen, vzgojo ali globlji smisel, sam avtomatsko pomislim na Boga.

Navodila za najboljšo vzgojo v aktivnega, odgovornega, multikulturnega, samostojnega, neodvisnega, pravičnega, poštenega, veselega, pokončnega človeka so namreč jasno napisana v točno določeni knjigi. To je tista, ki jo ima vsak skavt vedno v svojem nahrbtniku. Zato sem malo žalosten, jezen, šokiran, ko prebiram, kam gre trend svetovnega skavtstva. Pa me kljub temu ni strah. Nihče se namreč ne more odločiti namesto nas. Vsak voditelj, skvo, trop, IO. Vsaka generacija znova se bo morala zavestno odločiti za svoje (katoliške?) vrednote. Vsak dan, vsako leto. Znova in znova. Zato je zelo pomembno, da se o tem sprašujemo in pogovarjamo. Na vseh ravneh, od najmlajšega bobrčka do najizkušenejšega voditelja.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.

Fotogalerija

2 sliki