Družinski zakonik in skavtske dolžnosti
Janez Kobal, Modri n. delfin (Avtor: osebni arhiv)
Začel bom zgodbo o enem našem voditelju in voditeljici, ki sta se zaljubila. Ker nista mogla izpolnjevati 10. zakona (privlačnost je bila tako usodna, da enostavno nista zmogla) in ker sta se zavedala, da je za vzgojo zelo pomemben zgled, sta nehala z vodenjem še pred preselitvijo v skupno domovanje. Njuno pripravljenost za delo smo uporabili v skupnosti voditeljev (SKVO), kjer se je našlo veliko takega dela, ki ni bilo povezano s tem, da sta slab zgled za najstnike. To je za tiste fante in dekleta, ki zaradi »kemije« vidijo v svoji fantaziji v zaljubljenosti 90 % več od tistega, kar se dogaja. Ko sta čez kakšno leto ali dve objavila datum poroke, smo skupaj s celim stegom začeli načrtovati ta velik dogodek. Na dan poroke sta bila spet zgled za volkuljice in volčiče, vodnice in izvidnike, popotnice in popotnike in za SKVO. Kako velika sreča za skavtinje in skavte, da so v živo doživeli poročno slavje svojih voditeljev. Živimo namreč v času, ko poroka ni več moderna. Sorodniki naših skavtov se ne poročajo več, zato tega dogodka ne bi nikoli videli in poroke ne bi imeli za nekaj vrednega.
Čeprav v zgodbi nisem mislil nobene konkretne osebe, menim, da je zgodba Jana in Mojce (imenujmo ju tako) precej tipična zgodba za naše SKVOje. Skavti še vidijo kakšno poroko, drugi otroci pa ne, še posebej zato, ker je poroka privatna zadeva, ko se župnija ne udeleži svete maše.
Zakaj sta ob preselitvi prenehala z vodenjem? Ker jima je bilo jasno, kaj so vrednote vzgajanja in kako smo si zapisali v Zavezo Združenja, namreč, da bomo vzgajali z zgledom. Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) ima namreč jasno definirane vrednote - naj bodo izpisane tukaj: optimizem in veselje do življenja, čut za drugega, prijateljstvo, ljubezen, telesno, duševno in duhovno zdravje ter samospoštovanje, svoboda, odgovornost in kritično mišljenje, ustvarjalnost in pobudništvo, spoštljiv odnos do narave, čut do domovine in odnos do družbe, povezanost s svetom, vera in pripadnost Cerkvi.
K tem vrednotam vzgajamo in vanje verjamemo, čeprav jih ne zmoremo vedno dosegati, zato se tudi imenujejo vrednote, ker so v polnosti nedosegljive, kot je nedosegljiva obljuba in so nedosegljivi skavtski zakoni.
Naša sreča: ZSKSS ima izpisane vrednote in obljubo in zakone. Naša država tega nima, zato si mora vrednote in zakone znova in znova zmišljevati. In še nekaj, naj si država izmisli še tako neumne zakone in vrednote: (saj veste: splav, nespoštovanje nedeljskega počitka (trgovine), pravica nekaterih, da bogatijo na račun revežev … ) skavt bo zaupal skavtskim in krščanskim vrednotam. Kadar sem obljubil, da si bom prizadeval služiti Bogu in domovini, sem obljubil služenje bratom in sestram, vsakemu človeku in sem obljubil, da nikogar ne bom obsojal, pa čeprav ima druge vrednote in kulturo. Obljubil sem zvesto služenje, tako kot si mož in žena v besedilu zakramentalne poroke obljubita zvesto služenje. In potem v konkretnem življenju te zvestobe v služenju ne zmorem. Mimogrede - ali ste prešteli, koliko duhovnikov, ki so služili v skavtstvu, je izstopilo, in tisti, ki smo ostali, vam povem, da smo velikokrat v marsičem nezvesti. Hvala Bogu, da nam v zakramentu sprave daje možnost novega začetka. Ampak vrednote in prizadevanje za vrednote ostanejo. Naj bo situacija še tako brezizhodna, se bomo znašli. Kakor v bitki pri Mafekingu, bomo ustvarjalni iskali vedno novih načinov.
Hočem reči, da bomo v ZSKSS še vedno vzgajali moške in ženske in jih pripravljali na zakrament služenja v svetem zakonu, ki bo zveza enega moža in ene ženske, ki bo večna ustanova in rodoviten prostor za vzgojo. Da se bomo trudili, da bi voditelji bili kar najboljši vzgojitelji na podlagi vrednot. (Jaz tudi sedaj mojega otroka, če bi ga imel, ne bi zaupal kateremukoli vzgojitelju, niti krščanskemu … niti skavtskemu voditelju). Kjer bodo vzgojitelji otroke poneumljali, bomo imeli še več dela. Pripravljali bomo novo in pravičnejšo zakonodajo na način vzgoje in podpore dobrim politikam in programom (nisem napisal strankam).
Nekoč bo »človeški mladič, Mavgli« lovil Šir Kana. Z vzgojo pripravljamo danes Mavglija na tisti »veliki lov«, ko bo vstopil v parlament ali v civilno družbo in bo prispeval k spremembam, ki ne bodo povzročale krivic. Vesel sem tistih, ki spreminjajo prihodnost sveta in naroda na kongresnem trgu in na referendumu, jaz to počnem z vzgojo. Boste rekli, da sem reva in hinavec … Naredil bom, kar bom zmogel in si želim, da bi vsakdo naredil, kar zmore. Klarise in Karmeličanke in Kartuzijani bodo molili, drugi bodo debatirali, tretji bodo protestirali, ZSKSS bomo vzgajali. Sadili in zalivali bomo drevesa, mogočna in trdna, ki pa so sedaj potrebna nege, ker so komaj vzkalila. Kdo od nas bo tudi molil, debatiral, protestiral … konec koncev smo tudi doslej vzgajali k aktivnemu državljanstvu, k pripadnosti Cerkvi in k odraslemu krščanstvu. V osnovi je naše poslanstvo vzgoja.
Jan in Mojca imata sedaj že sinkota in hčerko. Njuna pot ni ravna, saj so nastopile nove težave. Tudi zaradi skavtov jih premagujeta. Zaradi ljubezni do naroda in do otrok imata mnenje o tem, kar prihaja iz političnih pisarn. Ker dojemata zakrament svetega zakona kot vidno znamenje nevidne božje ljubezni, se s to božjo ljubeznijo vsak dan »obhajata«. Skupaj z družino zmorejo biti zgled in priče, da Bog še ni obupal nad Slovenci.
Jan in Mojca ne nosita več rutke in kroja, ne vem niti, če sta bila na shodu v ponedeljek. Vem pa, da zaupata vrednotam, v katerih sta bila vzgojena. Vem, kaj menita o novem zakoniku in tudi to, da nikogar ne izključujeta ali celo sovražita. Saj sta vendar skavta. Vsak, komur je Bog danes zjutraj namenil sonce, je vreden tudi spoštovanja, in če je v stiski, je zanju tak človek priložnost, da naredita tisto današnje dobro delo. Po svojih močeh, mogoče samo s tem, da ga pogledata z navdušenjem in pričakovanjem, kot ga je ob prvem svitu pogledal njegov Bog. Če bosta to ponavljala, bo tak človek začel verjeti vase in … v Boga.
In to vse zato, ker so njuni voditelji nekoč verjeli vanju. Ker so ju vzgajali po skavtski metodi, v fanta in dekle odhoda. Ker v SKVOju niso obupali nad njima, ko sta izbrala »koruzništvo« in povzročila krizo v stegu.
Včasih me popade žalost, da sem v svojem življenju premalo naredil, ko je povsod toliko vse narobe. Jan in Mojca sta mi v takih trenutkih v tolažbo: tudi z mojo vzgojo ima ena družina v svetu vzgojen čut do domovine in do družbe. Po tej družini sem povezan z resničnim svetom. Ta družina ohranja vero in pripadnost Cerkvi. Jan in Mojca živita vrednote in vzgajata k vrednotam ne glede na zakone. Jan in Mojca pogumno dvigata tri prste v pozdrav, ker je skavtovo veselje v tem, da izpolnjuje dolžnost do Boga, dolžnost do drugega in dolžnost do sebe. In da je pozoren na šibkejšega, pa naj bo šibkost kakršnakoli in kjerkoli. Največkrat namreč pozabimo na svojo šibkost.
V vsej svoji šibkosti grem zdaj molit za domovino, za izvršni odbor, za voditeljice in voditelje, za … joj, koliko je tega. Še dobro, da molita tudi Jan in Mojca in njuna otroka in da moliš ti, ki to bereš.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi stališče Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
