Mami je na skavtih
Na jamboreeju (Avtor: Matjaž Maležič)
Seveda je jasno, zakaj, saj mala bitja zahtevajo mamo popolnoma zase in je ne želijo deliti s kopico nadebudnežev z rutkami okoli vratu. Tisto malo časa, ko dete spi, pa so tudi redke minute za moža. In zase.
Podobno se je zgodilo tudi meni. S poroko se je moja aktivna skavtska pot zaključila. Polna načrtov za mojo in najino prihodnost sem se posvetila diplomi v želji, da jo čimprej zaključim in najdem službo, da bodo izpolnjeni materjalni pogoji in bova lahko mirno čakala na najinega prvega otročka. Pa ni šlo vse po načrtih. Vsaj ne po mojih ali Maretovih. Že dva meseca po poroki sem ponovno globoko zaplula v skavtstvo, saj SkavtNETovci niso pomislili, da bo treba prenovljeni SkavtNET tudi napolniti z vsebino. Ker me je stvar zanimala in ker sem videla, kako se Mare, Matej in Gašper trudijo, da bi SkavtNET ponovno zaživel, sem se javila, da poskrbim za vsebino. SkavtNET me je potegnil vase tako zelo, da sem sodelovala kljub temu, da diploma še ni bila končana in vse dokler se ni najavila Špela. Pa tudi takrat nisem zdržala dolgo. Porodniškega dopusta sem si privoščila kakšna dva meseca, potem pa sem se vrnila k potrjevanju novic v minutkah, ko je mala spala, gospodinjski opravki pa so bili približno odkljukani.
Kakorkoli že, v tistem času se nikoli nisem imela za aktivno skavtinjo, saj klikanje po računalniku ni bilo isto kot vodenje. Kljub temu, da sem bila vedno v stiku s skavtstvom preko SkavtNETa, pa sem pogrešala stike, dogajanje, akcijo, saj je bilo edino dogajanje SkavtNETovo vikend načrtovanje. In ko je bilo potem jasno, da bo ekipa SkavtNETa poročala z Jamboreeja, sva se z Maretom odločila, da bomo šli tudi mi. Kar vsi trije. Dobro leto stara Špela se je na taboru kljub vsemu dežju, blatu in spanju v šotoru počutila odlično. Skupaj sva hodili po taboru in fotografirali, vmes, ko je ona v vozičku spala svojo siesto, pa sem jaz objavljala novice.
Ta izkušnja nama je pokazala, da je marsikaj izvedljivo in ker sem še vedno čutila željo po aktivnem skavtstvu, sem začela razmišljati, da bi našla nekaj, kar bom lahko strpala v svoj družinsko-službeni urnik. Potreb po kadru pri skavtih običajno ne manjka, zato to ni tako zahteven projekt kot iskanje službe. Bolj je bilo vprašanje, kaj bi bilo primerno, da zaradi skavtov ne bo trpela moja družina in še nerojeno dete. Verjetno ne bi bilo izvedljivo nič, če ne bi imela Maretove podpore. Tako sem še istega septembra prevzela mesto stegovodje. Imam sijajne sovoditelje, ki popolnoma razumejo, da so otroci na prvem mestu in zdaj, ko sem stegovodja tretje leto, lahko rečem, da imam vseskozi občutek, da živim skavtstvo tako, kot si želim. Vmes je prišel še Matija, zato sem nekaj srečanj SKVOja preskočila, SkavtNET pa praktično zapustila (zdaj sem samo še pasivna članica uredništva). Na SKVO vikend sem Matija vzela kar s sabo. Ker sva si delo stegovodje delila dva, je bilo to čisto izvedljivo in celo zabavno.
Tudi Mare nadaljuje s svojim skavtsko-neskavtskim hobijem, katerega rezultat je bil viden na letošnjem Skavtfestu. Lahko bi rekla, da sva si oba izpolnila želje. In mislim, da je to tisto, kar je pomembno. Da tudi starši počnemo stvari, ki nas veselijo, v katerih lahko izrazimo svojo ustvarjalnost in si napolnimo baterije. In če so to skavti, potem je odgovor na dlani. Mami je lahko aktivna skavtinja. Do neke mere. Tako Špela živahno komentira mojo odsotnost z besedami: »Mami je na skavtih.«
