Dober skavtski voditelj: kje ga dobiš?
(Avtor: Blažev Facebook profil)
Skavtska leta se nam različno vtisnejo v spomin. Nekateri se za nazaj najprej spomnijo na kakšen poletni tabor, drugi na obljube, kdo tretji morda na skavtsko ljubezen, na krajo zastave. Vsi pa se zagotovo spomnimo tudi svojih skavtskih voditeljic in voditeljev: nekaterih bolj in z večjim nasmehom, drugih manj ali pa komaj. Od kod ta razlika? Iskanje odgovora na to vprašanje naj služi kot uvodno razmišljanje v letošnji poletni tabor voditeljev Ogenj v meni 2012.
Večina skavtov postane voditeljev v svojem stegu, ko se ob zaključku svojega klanovskega obdobja morajo odločiti, če bodo še ostali pri skavtih. Kdor želi ostati aktiven, mu ne preostane drugega, kot da se odloči za pomočnika v kakšni veji, potem pa že precej samodejno sledi pot v SKVO. Navadili smo se, da kot skavtskega voditelja poimenujemo vsakogar, ki je član skupnosti voditeljev. To izhaja iz dejstva, da je za voditeljstvo v glavnem dovolj to, da si tega želiš in si pripravljen mlajšim skavtom naslednjih nekaj let posvetiti velik del svojega prostega časa. Pri tolikšnem številu aktivnih skavtskih voditeljev je tako povsem logično, da zgolj iz podeljenega naziva še ne moremo razbrati, ali je nek voditelj tudi dober voditelj ali morda povprečen ali celo slab voditelj.
Voditeljem naše Združenje omogoča in v večini primerov od nas tudi zahteva, da se udeležimo različnih tabornih šol, da damo svoji voditeljski vlogi tudi teoretično podlago in s tem predvideno višjo stopnjo kakovostnega delovanja. Na teh izobraževanjih je precej poudarka na t.i. tehnični plati za vodenje skavtskih skupin, medtem ko vsebinski in motivacijski del voditelji srkamo bolj sproti, kot dodatek. Dosti je odvisno od okolja, kjer delujemo, in od ljudi, s katerimi se družimo, od lastne iznajdljivosti, tudi od udeleževanja državnih srečanj vej, na splošno pa prejemamo znanja in izkušnje za čim bolj človeško voditeljstvo manj sistematično in ne tako neposredno kot npr. navodila za prižiganje ognja ali ravnanje v primeru nesreče. Vzgoja skavtskih voditeljev se tako pokaže za bolj zahtevno nalogo kot zgolj naše izobraževanje.
Tem opažanjem bom zato v nadaljevanju pripisal nekaj opomb, ki so nastale konec letošnjega marca, ko sem se na ljubljanski Fakulteti za poslovne vede, ki deluje v okviru Katoliškega inštituta, udeležil zanimivega predavanja Alexandra Havarda na temo vodenja z vrednotami v sodobnem svetu. To se sliši primerno bolj za kakšne državne voditelje, ki odločajo o usodi celih narodov, generale v vojni ali podjetnike, ki odločajo o tem, kaj bo z našim gospodarstvom, manj pa gre to skupaj z našimi predstavami o skavtstvu, kjer je glavno vodilo igra. Pa ni čisto tako.
Ugleden gost je svoje predavanje zgradil na tezi, da je voditeljstvo v bistvenem stvar našega značaja, dosti manj pa stvar talentov, sredstev, opravljenih šol in drugih kvalitet, ki jih lahko nekdo vsaj nekaj časa izrablja kot prednost pred drugimi. Ob zgledih velikih zgodovinskih osebnosti (za skavte je npr. aktualen naš ustanovitelj lord Robert Baden-Powell) smo se privadili misliti, da moraš biti za voditeljstvo že kar rojen! Da moraš preprosto obvladati pravo kombinacijo temperamenta, podatkov in značaja. Kako zgrešeno! Za voditeljstvo po besedah govornika niso primerni zgolj ljudje iz višjih družbenih slojev, bolje izobraženi ali pa tisti, na katere smo navajeni s TV zaslonov, ampak smo za to nalogo poklicani mnogi. In je navedel primere: voditelji niso zgolj politiki in pomembni gospodarstveniki, voditelji so tudi učitelji in učiteljice, duhovniki, vzgojitelji, zdravniki in bolničarji, gospodinje, podjetniki, starši, skavti in še mnogi drugi! Zakaj? Ker ljudje, za katere skrbimo in jim kažemo pot naprej, od nas pričakujejo, da delamo prav, da smo pri svojem delovanju značajni, da nas usmerjajo vrline/kreposti, da smo velikodušni. To so glavna merila pravih voditeljev, zato so tudi razočaranja toliko večja, če se ne izkažemo ravno na teh in ne morda na kakšnih bolj priučenih področjih.
V nadaljevanju smo slišali za nekaj klasičnih kreposti, ki so pomembne za oblikovanje našega značaja: preudarnost, pogum, samonadzor in pravičnost. Predavatelj je dodal še dve, ki sta pomembni predvsem za voditelje: velikodušnost in ponižnost. Prve štiri so nam precej razumljive, zadnji dve pa nam včasih delata nekaj težav. Ko govorimo o velikodušnosti, mislimo predvsem na to, da na človeka gledamo kot na osebo, ki je vredna in sposobna doseganja visokih ciljev, ki ji pripada dostojanstvo in je odprta za izzive življenja. Dober voditelj po mnenju g. Havarda ni tisti, ki si prizadeva za izvrševanje oblasti in nadzora na drugimi, ki jih jemlje kot podrejene. Pravi voditelj je tisti, ki hkrati izobražuje, vzgaja in pomaga ljudem, da spoznajo svoje talente, jih izkoristijo in kolikor mogoče razvijejo. Ni ga strah sanjati in razmišljati o prihodnosti, vendar živi v sedanjosti in prihodnost z majhnimi koraki uresničuje že zdaj. Za to je potreben čas, spoznavanje ljudi in upoštevanje različnih vlog, v katerih nastopamo. To pa je že stvar skavtom dobro poznanega pojma služenja, ki izhaja iz druge kreposti – iz ponižnosti. Slednja ne pomeni ponižanja, kot so nas morda napačno učili. Ponižnost ni utišano hlapčevanje, ampak pomeni razumevanje lastnega položaja in svobodno pripravljenost na služenje drugim.
Vsakdo, vključno z voditeljem, ki si prizadeva za odličnost, bo naletel na ovire. Največje so tiste, ki prihajajo iz nas samih. Če jih želimo premagati, moramo po besedah predavatelja graditi na našem značaju, ki ga s pomočjo kreposti oblikujemo in utrdimo. Nasprotno lahko našo naravo (temperament) uporabimo, da prepoznamo svoje dobre in slabe lastnosti. Ko ugotovimo, v čem smo dobri, lahko na tem gradimo in se izpopolnjujemo, s tem pa tudi zmanjšujemo vpliv tistega dela naše narave, kjer smo slabši ali manj izraziti. Ko krepimo svoj značaj, uravnotežimo in postopoma odpravimo tiste skrajnosti, ki nam jemljejo energijo in motivacijo. Naša človeška narava nam tako ponuja prednosti pred drugimi, hkrati nas pa tudi omejuje. Vendar uspešnost našega vodenja ni odvisna od naše narave, ampak od tega, koliko si bomo prizadevali za krepitev značaja v skladu s krepostmi.
Vrednote so torej tiste, ki odločilno oblikujejo naš značaj, ne pa naravne danosti, s katerimi smo se rodili. Še več, predavatelj je poudaril, da bolj kot bomo pripravljeni živeti v skladu s krepostmi, bolj verjetno je, da bomo spreminjali kulturo okolice, v kateri živimo. Če prenesemo to na našo izkušnjo skavtskega voditeljstva, lahko rečemo, da moč in vzgojni vpliv pravega voditelja v bistvenem ne prihaja s strani količine informacij, ki nam jih posredujejo na izobraževanjih, ampak iz nas samih, če bomo resnično pripravljeni živeti v skladu z obljubo in skavtskimi zakoni. Če bomo torej vztrajno nalagali polena na skavtski ogenj v nas samih, kakor nas vabi geslo letošnjega tabora voditeljev. Kreposti seveda ne morejo in ne smejo nadomestiti naših tehničnih znanj, so pa tisti sestavni del strokovnosti, ki odloča, kaj bomo z vsem nabranim znanjem naredili, če bomo res hoteli svet zapustiti boljšega, kot smo ga prejeli.
Ne bo vsak izmed nas postal stegovodja, načelnik ZSKSS, nadškof ali predsednik slovenske vlade, vendar je vsak od nas poklican, da raste v krepostih in da kreposti postanejo naša navada. In ne le zato, da bi postal dober ali odličen skavtski voditelj ali voditeljica, ampak predvsem zato, da postane boljši človek.
Kolumna je bila objavljena prvič na strani prekaljen.skavt.net.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
