Skavti smo alternativci...
(Avtor: )
Padajoče kamenje in opozorilo prijatelja sta me predramila iz meditativne hoje iz Kamniške Bistrice proti Srebrnemu sedlu. Pot ni označena in jo le malo ljudi pozna, zato pa jo toliko bolje poznajo gamsi in kozorogi, od katerih je eden nad nami sprožil kamen. Ob pogledu na osvetljeno steno nad nami smo najprej opazili nekaj starejših kozorogov, za njimi pa še tri mladiče, pri čemer je eden pošteno zaostajal, a še vedno plezal po pobočju, kot da bi imel namesto parkljev prste ali celo priseske.
Na pot smo se odpravili skupina prijateljev, ki nas veseli gibanje v naravi in veselje do doživetij v naravi. In zanimivo, a ne naključno, med njimi smo večinoma skavti, kakšen tabornik, a presenetljivo bolj malo tistih, ki niso ne eno ne drugo.
Ko smo prispeli do sinje modrih tolmunov, se ozrli proti zahajajočem soncu, ki je osvetljeval borovce in z osvetlitvijo čaral dih jemajoče poglede, smo se zavedali, da smo tako blizu civilizacije, pa vseeno v tako mirnem, tihem in lepem okolju. Ob tolmunih smo prišli do našega cilja – šli smo namreč na popoldansko savno ob idiličnih tolmunih. Ko smo postavili indijansko savno iz lesk, plastičnih plaht in vej, se je sonce že spustilo za gore in skupaj s prasketajočim ognjem, na katerem smo segrevali kamenje, čarobno osvetljevalo vhod v savno. Ker smo bili prevzeti od pogleda, nismo našli besed, s katerimi bi opisali naše občutke v sprejemljivo dolgem opisu, je nekdo v šali občutke vseh opisal z moderno skovanko YOLO (angleška okrajšava za: »You only live once«, Samo enkrat živiš). Seveda smo padli v smeh in se strinjali, da so te nove skovanke, mimogrede nihče od nas skovanke ni poznal dlje kot 14 dni, res nek ne preveč posrečen konstrukt najstnikov v njihovi želji po potrditvah sovrstnikov. Po dveh hudo vročih krogih savnanja in nato hlajenja v idiličnem tolmunčku, ki ga napaja gorski potok, smo se prečiščeni odpravili v dolino, saj je bil naslednje jutro seveda delovni dan.
Dogodek se mi je v zavest vtisnil kot močna duhovna izkušnja, saj sem se počutil tako blizu Narave, kot je človek le lahko in nisem se mogel načuditi edinstvenosti Narave in sile, ki jo je ustvarila. Ugotovil sem, da je dogodek povzročil, da sem razmišljal o sebi, duhovnosti, vsakodnevnem življenju, skavtih. Skavtih.
Na izletu smo bili mešanica skavtov in tabornikov, le eden izmed nas ni bil ne skavt ne tabornik. Resda je mogoče izlet nekoliko bolj drzen. Zahteva nekoliko več truda, načrtovanja (bili smo nad gozdno mejo, kar pomeni, da ni lesk za ogrodje bivaka, tudi plahte ne rastejo kar v gorah), volje, samoiniciativnosti in pobudništva. Vendar imajo to tudi drugi mladi. Ok, boste rekli, tako močna doživetja navadno precej stanejo. Mi smo si odlično popoldne privoščili takorekoč zastonj. Za 4,5 l bencina. Zakaj ni tega več? Zakaj smo si samo skavti sposobni pričarati tako enkratno doživetje?
Razlog je v znanju. V tradiciji. V tem, da smo tekom let pri skavtih slišali, da je to možno. Da smo podobne doživljaje doživljali, ko so nam jih pripravljali drugi (maša v jami, v pragozdu, savna sredi Kočevskega Roga v soju zvezd, svečan sprejem ob slapu v soju doma narejenih bakel, osvetljen in nasmejan obraz prepotene prijateljice na potovalnem taboru) in da si podobne doživljaje lahko naredimo sami. Znanje, izkušnje, doživljaji.
Največ, kar lahko ponudimo skavtski voditelji našim skavtom, je alternativa. Alternativa tistemu, kar jih obdaja vsak dan - računalniku, pametnim telefonom, udobju kavča, varnosti stanovanja, hitrosti avtomobila in doživetjih drugih ljudi iz celega sveta na televiziji. Alternativa v smislu lastnih doživetij, lastnih interakcij z drugimi ljudmi in lastnih duhovnih odkritij. Če pa skavta opremimo še z znanjem, da bo načrtoval kaj za savno potrebuje in koliko časa, veščin, da si bo zgradil savno kjerkoli in dogodki, da bo znal savni še povečati njeno čarobnost z umestitvijo v čim lepši prostor in potem seveda družbenokoristno vcepiti moralo, da za seboj počistijo, je čisto vseeno, ali bo savno opisal na Facebook z YOLO ali morda z ROFL (angleška skovanka za: »Rolling on the flour, laughing« - Toliko se smejem, da se valjam po tleh).
Kot starejši bomo, pa se lahko slepimo kolikor se hočemo, vedno zadaj s skovankami in vsemi podobnimi iznajdbami mlajših generacij. In tako bomo presenečeni ugotovili, da se pojavlja namesto ROFL sedaj tudi nekoliko vulgaren ROFLMAO. In če se začnemo spuščati v to, da skavtom razlagamo, da naj namesto ROFLMAO uporabljajo manj škodljivo ROFL, ne bomo dosti dosegli. Zakaj? Ker jim moramo že prej privzgojiti moralo, s katero jim bo logično na FB napisati ROFL in ne ROFLMAO. Skavtov kot skavtski voditelji ne potrebujemo učiti o modernih iznajdbah – te že sami poznajo precej bolje kot mi. Moramo jim pa podajati alternativo preko nečesa, česar ne morejo dobiti nikjer drugje – dogodivščin in privzgajanjem morale preko stika z naravo in dobrim počutjem v njej, tudi če je mogoče Narava takrat nekoliko muhasta.
Res hočemo vzgajati skavte, ki bodo znali odlično komunicirati preko interneta s pravimi skovankami, pisati prijave na razpise za zagotavljanje financ za skavte, ne bodo pa si znali pričarati nepozabnega doživetja s svojimi prijatelji takorekoč zastonj? Skavti lahko delujemo za zelo malo denarja, to je tudi naša ogromna prednost. Tista sekira ali dve stane bore malo denarja. Na drugi strani pa, če povečujemo porabo, povečujemo potrebe in na koncu postanemo odvisni od razpisov, glavna kvaliteta skavta pa postane prijava na razpise. In mladinska politika, seveda je koristna, ampak če bi se mi osredotočili na to, da vzgojimo prilagodljive, iznajdljive državljane, ki bodo pogumni, pobudniški in ki bodo z majhnimi resursi lahko veliko naredili, naenkrat ne bomo več potrebovali spodbud mladim pri zaposlovanju in mladinskih politik, ker se bodo mladi s svojimi idejami in pobudo brez težav vključili v katerikoli projekt ali ekipo v podjetju.
Naši skavti ne potrebujejo ogromnih količin denarja in nekoga, ki jim bo solil pamet na področju, ki ga sami najbolje poznajo – novih tehnologij. Naši skavti potrebujejo močna doživetja s svojimi sovrstniki v naravi, potrebujejo čas, ko se odklopijo od računalnika, ter znanja, skavtske veščine in navdušenje, da to ponavljajo, nadgrajujejo in prenašajo naprej. Skavti ne smemo za čredo ostalih organizacij, ampak moramo predstavljati alternativo. Zdravo, bazično alternativo z omejenimi resursi. In biti na to ponosni. Edino tako se ne bomo raztopili v poplavi gibanj, ki trdijo da delujejo v prid mladostnika.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.
