SkavtNET

(Avtor: )

Pripovedi o tem, kako bomo težko našli zatočišče v »Našem domu« (op.: mišljeno župnišče), ker smo nadležna bitja, ki nimamo smisla za red, še manj pa za življenje v skupnosti. Zgodbe, kako je kaplan pred odhodom podtaknil kukavičje seme, ki je ostalo na plečih župnika. Trditve, kako skavtstvo podira koncept mladinske pastorale oziroma je krivo za to, da so mladinske skupine prenehale delovati. Nerazumevanje v tem, da se postavljamo na rob Cerkvenega prostora in širjenje neresnice, da smo vse dlje od Cerkve. Ob vsem tem sem si vedno znova rekla – ja, res je, skavti smo »posebni«.

V Sloveniji nas je vsako leto aktivnih prek 4500 članov in voditeljev, ne vsi enako odgovorni in ne vsi enako vešči komuniciranja. Nekateri manj, drugi bolj čustveni. Nekateri z večjim smislom za red, drugi z manjšim. Nekateri, ki poskrbijo za boljši stik z okoljem, drugi, ki poskrbijo za boljše odnose znotraj lastne skupine. Nekateri, ki zdržijo več dni z malo spanja, drugi, ki potrebujejo vsaj osemurni spanec. Nekateri, ki laže skrijejo slabo voljo, in drugi, ki jo težje.

Na drugi strani pa so duhovniki, cerkveno občestvo, lokalna skupnost, prav tako s svojimi specifikami. Nekateri bolj, drugi manj odprti. Nekateri bolj zahtevni, drugi bolj popustljivi. Nekateri, ki potrebujejo manj spanja in nekateri, ki laže skrijejo slabo voljo. Nekateri, ki jim mir predstavlja čista tišina in spet nekateri, ki uživajo ob ognju, s kitaro v roki.

In prav ta različnost in človeškost privede do tega, da se kdaj razumemo in kdaj ne. Vsak pa si zasluži tudi drugo priložnost. Ni vsak skavt angel. In ni vsak duhovnik rojen za skavte. Tako eden kot drugi pa ima skozi odnose in soudeležbo v (skavtskem ali cerkvenem) okolju priložnost za osebno rast.

Kar pa se tiče roba Cerkvenega prostora in oddaljenosti od Cerkve. Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov smo laiško združenje znotraj katoliške Cerkve, z lastno metodo vzgoje in kateheze. Smo del mladinske pastorale. Smo misijonarji v svojem okolju, kjer je naša oblika dela namenjena prvenstveno tistim mladim, ki se na druge načine ne vključujejo v Cerkev. Vse to je zapisano v Listini slovenskega katoliškega skavtstva, ki je dobila potrditev in priznanje na škofovski konferenci 1. 6. 1995 in izhaja iz Listine katoliškega skavtstva.

In prav zato sem v nedeljo (15. 2. 2015), ko sem pri maši poslušala drugi del pisma škofov, bila najprej cinična, nato žalostna in razočarana, ter na koncu jezna. Skavti delujemo že 25 let. Že 25 let soustvarjamo mladinsko pastoralo, ne samo na lokalni ravni, ampak tudi kot aktivni člani škofijskih in medškofijskega odbora za mladino. Že 25 let se trudimo, da bi kot laiško združenje približali vero in Boga našim članom ter družbi. V petindvajsetih letih je skavtsko vzgojno pot prehodilo preko 20.000 članov. Vsako leto več kot 800 voditeljev daje svoj čas, energijo in sebe, da po svojih najboljših močeh vzgaja otroke in mlade, ki so jim zaupani. In to počnemo ne glede na to, ali imamo v svoji župniji in lokalnem okolju za to podporo ali ne. Prav gotovo pa podpora (vsaj moralna) vpliva na to, ali vse to počnemo z večjim ali manjšim zanosom.

In ne, ne pravim, da je potrebno skavte kovati v zvezde in se jim na vsakem koraku zahvaljevati. Boli pa, če med branjem pisma škofov poslušaš, kako pomembni so laiki in njihov doprinos v Cerkvenem prostoru. Nato pa med naštevanjem vseh področij, na katerih so aktivni laiki oziroma vseh vlog, v katerih laiki delujejo, skavti nismo omenjeni. Pa ne toliko zaradi tega, ker nismo omenjeni, ampak ker imaš občutek, da si je (nad)škof/duhovnik na srečanju s tabo vzel sicer čas, da ti je prisluhnil, se strinjal s tvojim pogledom in usmeritvami, ti kimal. Ampak da je celoten pogovor obvisel v zraku tistega prostora, ko si iz njega odšel.