SkavtNET

Andrej Vončina (Avtor: Danijel Devetak)

V naši zahodni družbi imamo kar nekaj besed, ki so začele zlasti močno krožiti v času po 2. vatikanskem koncilu, in jih najdemo že skorajda na vsakem koraku, ko govorimo o življenju in delovanju katoliških kristjanov v družbi. Ena od teh besed je »dialog«, ki se nanaša zlasti na odnos katoličanov do pripadnikov drugih krščanskih veroizpovedi (kjer smemo izraz »Cerkev« uporabljati še za pravoslavno Cerkev, ne pa za ostale, kot nam pove izjava »Dominus Jesus«), pripadnikov ostalih svetovnih religij, pa tudi do neverujočih. Naj povem, da je ta izraz, dialog namreč, za katoličane nekaj skoraj povsem novega, saj ga pravzaprav (uradno) uporabljamo šele zadnjih petdeset let. S tem so povezani še številni pojmi in načela, ki jih ti izrazi označujejo, katoličani pa jih pridno uporabljamo in se jih držimo.

Najbolj velja tu izpostaviti »strpnost«, pa tudi besedno zvezo »človekove pravice« zelo pogosto slišimo na ustih kristjanov – posvečenih in laikov. Če se pa seveda hočemo vsega navedenega držati, se je treba marsičemu (da ne rečemo marsikomu) odpovedati, da ne bi slučajno užalili »čustev« ostalih kategorij ljudi, torej nekatoličanov, ki se z nami ne strinjajo. Tu se že postavi vprašanje, koliko pri tem res lahko gre za dialog, za katerega sta vendarle vselej potrebna dva, in kjer ne gre toliko za samo govorjenje, kolikor še bolj za poslušanje. Zato, da pa nekoga poslušamo, četudi morda govori stvari, ki nam niso blizu ali nam celo niso všeč, pa se moramo pošteno potruditi in zmoči veliko mero ponižnosti in odpovedi – svojemu ponosu in lastnemu prav.

Pri dialogu se tudi vnaprej računa na to, da med nami ni temeljne razlike, ker smo pač vsi ljudje. To samo po sebi že drži, a je težava v tem, da smo ljudje grešna bitja, kar med drugim privede do tega, da druge ljudi razvrščamo po predalčkih – gledamo, kdo je za nas bolj človek in kdo ne. Tu je nemalokrat velika razlika v pojmovanju sočloveka, saj navadno katoličani »druge« pojmujemo kot svoje brate, saj smo vsi, vede ali ne, sinovi istega Očeta. Pogosto pa prav ti »drugi« nas katoličane ne jemljejo za sebi enake sogovornike, ker naj bi zaradi svoje vere bili manj ljudje od njih. Moramo si priznati, da to je težava, z njo pa moramo v odnosu do pripadnikov drugih krščanskih skupnosti, drugače verujočih in neverujočih tudi računati.

Katoličani (pravzaprav naj bi to veljalo za vse kristjane, a bomo videli, da vedno ne drži) smo potemtakem »drugačni«, kar pa ne gre jemati kot nekaj negativnega, temveč je lahko naša priložnost. Velik in zelo pomemben del te naše drugačnosti je tudi to, da priznavamo Jezusa Kristusa za svojega Gospoda, zato ga tudi ponosno oznanjamo in izpovedujemo svojo vero vanj, kakor tudi v vse tisto, kar je za nas storil – da se je kot Božji Sin ponižal ter postal eden izmed nas, nam enak v vsem (razen v grehu), da je za naše rešenje trpel in umrl, s svojim vstajenjem pa smrt in zlo premagal. Če se torej odpovemo Jezusu Kristusu, se odpovemo tudi sebi, saj se odpovemo enemu od bistvenih elementov naše krščanske identitete.

V anglosaksonskih deželah so se mu že marsikje odpovedali. Tako so namesto Božiča (nalašč z véliko začetnico) ponekod v angliji začeli praznovati »Praznik luči«, da ne bi užalili muslimanov, ki tam živijo, najbrž pa gre to prav tudi Judom, ki praznujejo nekje v tem času praznik »Hannukah«, ki je tudi praznik luči, ko prižgejo sedmerorami svečnik (vsaj simbolično). Kristusu so se v anglosaksonskih deželah odpovedali pri označevanju štetja let, saj jih ne štejejo več pred in po Kristusu, temveč pred in po »splošnem veku« (Common era). Da so se temu vlaku začeli priključevati tudi po germanskih deželah, je znano že kar nekaj časa. Tudi romanske dežele žal zavzeto delajo v tej smeri, pa tudi drugod so opazni jasni koraki proti temu.

Žal pa smo se temu toku, kjer naše krščanstvo počasi a zagotovo vodeni, ko se pomeša z vsem ostalim v družbi, začeli pridruževati tudi v Sloveniji. Dokazov za to je več, žal pa je med njimi tudi letošnja akcija LMB (Luč miru iz Betlehema), kjer se sicer veliko govori o luči, ljubezni, miru ipd., ne omenja pa se tistega, ki edini prinaša pravo luč, ljubezen in mir, ki zase celo pravi, da vse to je. Ne omenja pa se eksplicitno imena Jezusa Kristusa.

Verjamem, da so bili nameni vseh, ki so sodelovali pri pripravi le najboljši, a gre vendarle za eno od akcij, kjer katoličani ne le sodelujemo, ampak smo njeni glavni nosilci, pa se bojimo omeniti Jezusa Kristusa. Zakaj se bojimo? Ugovor bo seveda ta, da sodelujejo tudi taborniki, ki so »laična« organizacija. To ni dober ugovor, saj bi bilo to podobno situaciji, ko bi nekdo, ki ni veren, prišel k meni na kosilo, pa bi se sam odpovedal molitvi pred in po jedi, da ne bi prizadel njegovih čustev.

Razumem, da imamo ljudje pravice, a so pred našimi pravicami tiste Božje, spoštovanje le-teh pa je za verne dolžnost. Moja dolžnost je tako moliti pred in po jedi, ker tako Boga priznavam za Stvarnika in dobrega Očeta, od katerega prihaja vsak dober dar. Podobno je zame kot kristjana dolžnost omenjati Jezusovo ime, ker ga s tem priznavam za Odrešenika – svojega in vsega človeštva. Izpovedovanje vere vanj s srcem in ustnicami, z vsem svojim bitjem, je najlepša in najboljša možna zahvala za vse, kar mi je dal. Danes se žal zdi, da je za nas zahodne kristjane samo teorija tisti vzklik, ki so ga ponavljali prvi kristjani, na katere se sicer tako radi sklicujemo: "Jezus je Gospod!" Je res zame Gospod?

Lepo in prav je, da govorimo o miru, luči, ljubezni, a je vprašanje, o kakšni in kateri ljubezni govorimo, o kakšnem in katerem miru. Če bi sodobnega človeka vprašali, kaj je to ljubezen, mir, luč..., bi dobili zagotovo zelo zanimive in raznovrstne odgovore, ki pa bi po vsej verjetnosti bili daleč od krščanstva – vsaj v veliki meri.

Ker smo v letu vere, pa da to ne bo samo na naših ustnicah, imam predlog. Zadevo je namreč treba drugače zastaviti, saj je tisto prižiganje sveč po cerkvah izredno plehko. Res je, mnogi pridejo po to »luč«, a jih ne zanima prav posebno »Luč« Jezusa Kristusa. Kaj pa, če bi skavti organizirali, zraven pa povabili po župnijah še ostale, da bi to luč kot simbol Jezusa Kristusa nosili po domovih, zraven pa bi nosili še eno kratko, a zelo jasno oznanilo, kdo je prava luč, mir, ljubezen? Temu pravimo evangelizacija. To je predlog, za začetek pa bi bilo dovolj že, če bi bili neposredni. Saj veste: »Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33). Naj se ob teh božičnih praznikih »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9), Jezus Kristus, rodi tudi v srcu vsakega od vas, da bi si upali po vsem svetu izpovedovati, v katerem imenu je rešenje in resnični mir (prim. 1 Kor 6,11).

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ali uredništva portala SkavtNET.