SkavtNET

(Avtor: Viktor Höchtl)

Rekel bi, da gredo voščila po vrsti, kot so v naslovu, glede na to, kako dobro osebo poznamo. »Lepe praznike« lahko rečemo vsakomur, čisto mimo bežno. Z nekaj pretiravanja bi lahko s tem osebi želeli tudi, da bo imel lepo okrašeno stanovanje ali da bo za praznik lepo vreme. Pri besedi »vesel« ta splošnost izgine, vendar se zdi to čustvo lahko precej kratkotrajnejše od tega, kar nam Jezus z rojstvom prinaša. Vesel postaja vse bolj vseprisoten (v angleščini so »merry« začeli prevajati v vesel, čeprav sem zasledil, da je to sprva pomenilo blagoslovljen). Na drugi strani se mi sreča zdi bolj primerna, akoravno zahteva dolgotrajnejše delo. Zveni bolj kot življenjsko vprašanje. Miren in blagoslovljen sta zagotovo primerni voščili, saj sta vrednoti pomembni za vsakogar. Da se razumemo, iskrenost je seveda več vredna kot vsako, še tako dodelano voščilo. Hvala kantavtorju Iztoku Mlakarju, ki me je v pesmi »Božična« spomnil, da je pomembno, da voščim tudi ljudem, ki mi niso najbolj pri srcu. 

Že nekaj časa pa mi kravžlja možgane pridevik »doživet«. Odločil sem se, da ga za tole iskrico malo raziščem. Med drugimi nam je naš predsednik voščil doživet božič preko socialnih omrežij. 

Kmalu sem ugotovil, da imam vsako leto težnjo k doživetosti praznika in da to ni odvisno od tega, kako se bom štiriindvajsetega odločil. Zahteva nekaj več. Ta stvar ti mora verjetno ostati v spominu in iz tebe še nekaj časa po okusni večerji sevati žar. Postavljal sem si vprašanja, ob katerih lahko tudi sam/-a razmišljaš: Ali so za doživetost zelo pomembne zunanje razmere – kako lepe jaslice imamo, kako mi je uspelo izkoristiti čas v adventu, kako je bilo praznovanje na predvečer po moji volji – ali mogoče za kaj sem hvaležen? Oče mi je dobro svetoval, da vstopam v ta večer brez pričakovanj, čeprav to še zdaleč ni lahko. Mama pa je vedno pripravljena na pogovor in spodbudo. Očitno to, da se je letos pridružila odraslim skavtom, že deluje :). Bo zaradi nepredvidljivosti življenja lahko božič kaj manj doživet? Koliko mi pomeni priprava? Na kakšen način se je lotevam, da mi ni le v breme? (bi moral doživet božič voščiti že na začetku adventa?) Kako na moje doživljanje vpliva doživljanje ljudi, s katerimi skupaj praznujem? Je za doživetost v redu tudi, ako sem kdaj v adventu žalosten, nesrečen? Jo mogoče dan, ko sem zapravil veliko časa, koga užalil ali celo razočaral, znižuje? Še dobro, da nam Bog vedno znova, vsako leto, daje možnost. 

Nekega nenaspanega jutra sem se spraševal o mojem adventu. Slabe misli mi je na srečo uspelo pregnati z obujanjem preteklih spominov. Ugotovil sem, da bi bilo vredno tiste dobre, ko sem za nekoga nekaj naredil, ga potolažil, si vzel čas zanj, ko mi ga je najbolj primanjkovalo. Slabe stvari včasih kar zasenčijo in pozabimo, kaj vse nam je podarjeno. Škoda bi bilo, da bi malo težji konec adventa onemogočil, da bi bili Jezusa resnično veseli. Da ne bi ostal le pri besedah, je temu sledila tudi ideja za doma narejena Miklavževa darila :). 

Vprašal sem nekaj prijateljev, kaj jim pomeni doživetost. Nekaterim je dovolj, da se imajo prijetno z družino; drugi rabijo dobro pripravo – nekateri so bolj izpostavili notranjo, ostali pa okraševanje, pospravljanje in okusno večerjo; tretji morajo veliko dobrega/koristnega narediti. Vendar so vsi izpostavili to, da so z družino in da so takrat vsaj brez skrbi, če že ne srečni. Bom moral spet tako izpeto odgovoriti, da mora doživetost iskati vsak sam? Če je slučajno naša priprava bolj stvar navade, je vredno premisliti kako trajno je naše veselje.
Vsako leto opažam, kako na doživetost vpliva moja skavtska pot. Luč miru iz Betlehema mi omogoča srečevanje z ljudmi, s katerimi delimo dobre misli. Ko je plamena nekdo iskreno vesel, pa ti precej polepša dan. Sploh, če jo ponesemo na posebna mesta - k ustanovam za pomoč človeku, v hribe... Volčiču bosta do doživetosti znala pomagati Balu in Akela in da bo srečeval novorojenega na vsakem koraku; dober vodnik v četi, bo svojim članom voda pripravil kakšno srečanje na temo; stebri klana popotnika zagotovo ne bodo pustili na cedilu. Bolj ko razmišljam o skavtskih molitvah, tudi voditeljski, bolj se mi zdi, da so eden izmed letom primernih receptov za doživetost! 

Mene je dobro pripravila tudi gorsko-kolesarska tura v dobri družbi, na kateri sem ponovno občutil lepote stvarstva, v katerega se rojeva Jezus. Presenetilo me je, da ko sem moral drugo turo in kako drugo stvar odpovedati (in s tem priznati svojo omejenost), je to dobro vplivalo na mojo pripravo, ko sem stvar bolje premislil. Celo moje napake, iz katerih sem se učil, so bile naklonjene adventu. S tem sem si še bolj potrdil, da to ni obdobje, ko smo brezhibni. To me je privedlo do zelo pomembne ugotovitve, da je zelo pomembno, da je za doživetost pomembno, da sem zadovoljen s svojo pripravo in si ne domišljam, kako bi bilo lahko bolje. Človeka pretirana želja po »vedno nekaj več« lahko dela precej žalostnega. Če sem se potrudil, je to dovolj in pika. Navsezadnje pa gotovo tudi razmišljanje (in pisanje) za tole iskrico. Ker ob pisanju nisem pogledal na svoj adventni seznam, sem verjetno polno hvaležnosti pozabil. Vsi »kradljivci časa« pa so mi tako spretno odžirali moj kos doživetosti in me vabili nazaj k tukajzemskim stvarem. 

Ko voščimo, se torej potrudimo, da bomo res pri stvari. Je tista rutina res potrebna, če pa je tako prazna? Besede niso vse, a recimo nekaj osebno našega, kar res želimo! Zakaj ne nekaj skavtskega: »Želim ti, da bi bil vedno pripravljen (na njegov prihod)?« 

Doživet božič in pripravljenosti polno 2016 ti želim!