Skavtov križev pot

Primož Mekuč, trop za duhovno rast 24.03.2016

46-dnevni čas pred našim največjim praznovanjem se približuje koncu. Nekdo se zelo veseli, saj bo lahko spet jedel sladkarije. Drugi je potrt, saj mu ponovno ni uspelo izpolniti gore stvari, ki si jih je zadal. Spet tretji pa se je že sprijaznil s svojo nepopolnostjo in je hvaležen za tisto, kar mu je uspelo spremeniti. Vse tri na jumbo plakatih že vabijo reklame mesnin z dišečimi šunkami in zajci že krasijo police trgovin, vendar doživetega praznovanja brez podoživetja trpljenja in križevega pota ne bodo mogli doživeti. Kaj pa moja skavtska pot - je kaj podobna Jezusovi poti na Kalvarijo? Sem že na dnu zavil na stran pot, ali z Njim vztrajam do vrha? Zagotovo bi vsakdo lahko potegnil kako vzporednico svoje skavtske poti s katero izmed štirinajstih postaj.

(Avtor: simbolna slika)

Pilat si je spretno umil roke pred odgovornostjo, ko bi se mogel zavzeti za pravico. Jezus pa brez tarnanja vzame križ na rame in prevzame odgovornost za naše grehe. Si tudi jaz kdaj umivam roke, da ohranim priljubljenost? Kolikokrat prevzamem odgovornost, brez da bi pričakoval druge hvale? Prevzemam odgovornost le za stvari, ki jih opravim zlahka in v njih uživam? Prav v teh treh letih skavti še posebej vzgajamo za odgovornost.

Zdi se mi, da ob vsej črni kroniki pozabljamo, kako psihično in fizično naporen je bil križev pot za Jezusa. Trikrat pasti in se pobrati v neznanskih mukah, zaradi napak soskavta, biti bičan z njegovimi žaljivkami in biti v posmeh s trnjevo krono na glavi, ker se boriš za vrednote pri skavtih, ki so že malo izvodenele. Ti je kaj znano? Jezus nas s to držo odlično uči vztrajnosti na naši skavtski poti. Če smo iskreni, marsikdaj obupujemo, saj mu ne zaupamo dovolj. Tudi če pride kakšen križ, ohranimo dvignjeno glavo, saj nas po preizkušnjah Bog vodi k sebi.

Na poti do vrha je srečal tudi nekaj ljudi, ki ga niso zapustili tudi, ko ni bilo nič več "popularno" biti z njim. Simon iz Cirene mi postavlja vprašanje, iz katerega razloga priskočim soskavtu na pomoč. Veronika me uči, da soskavtu obrišem pot s čela, ko mu je najbolj težko, čeprav je zato potrebna velika mera požrtvovalnosti. Ob Jeruzalemskih ženah pa se spomnim pomembnosti, da napake na moji skavtski poti pustim za sabo in jih ne obžalujem znova in znova. Brez njih verjetno moja skavtska pot ne bi bila kot je, kakor je bilo tudi to izjemno trpljenje potrebno za odkupitev naših grehov.

Ko je zagrmelo, je še prosil za naše odpuščanje in bilo je dopolnjeno. Tudi jaz kdaj "umrem", da lahko soskavt pride do izraza, se izkaže? Ali dam možnost mlajšim, da me nadomestijo in razvijajo svoje ideje ali tiščim svoje tudi, ko se motim?

Na koncu pa se je dobro vprašati, kako bom letos preživel/a veliki teden. Iskrena spoved, nekaj minut premišljevanja v tišini v petek ob 15h, strogi post ter občutek lakote na veliki petek in pristni odnosi za velikonočno mizo zagotovo niso slab recept.

SkavtNET

Zažiga

Značke