SkavtNET

Pirhi (Avtor: Tamás Schauermann, SXC)

Pri nas doma se samo tekaje in brzenje začne ponavadi že en dan prej, na Veliko soboto. Najprej ob nemogočih jutranjih urah s prižiganjem velikonočnega ognja, potem pa sledijo še srečanje, straža božjega groba v štirih različnih terminih, postavljanje ognja za vigilijo, žeganjanje velikonočnih jedi ... pa da ne govorim še o peki potice, barvanju pirhov, ponovnem pospravljanju kuhinje in ja, še akumulator pri enem izmed avtov je šel. Na samo velikonočno jutro nismo tekali, saj je bilo občutno prezgodaj, ampak z mislimi tudi nismo bili prav pri stvari, kar, glede na temo zunaj, ni niti tako nepresenetljivo.

Učenci so v svojem beganju sem in tja potrebovali kar nekaj časa, da so doumeli, kaj se je zares zgodilo, čemu enkratnemu in neponovljivemu so priča in da so to novico začeli širiti in oznanjati svetu. Dva tisoč let kasneje ni kaj dosti drugače. Vsako leto smo bolj ali manj uspešni v naših postnih akcijah, ampak ko pride tisti dan, ko je vsega konec, ko praznujemo spomin na najključnejši dogodek, na katerem temelji naše krščanstvo, ali se ustavimo in sploh dojamemo, kaj praznujemo ta dan? Za apostole in ostale učence, je velika noč predstavljala konec enega in začetek drugega obdobja. Ali mi razmislimo, kako in na kakšen način se bodo naša življenja spremenila? In najpomembnejše, ali nas razganja od veselja ob čudoviti novici, da je Jezus Kristus, ki je v petek umrl na križu za naše zveličanje, prav zares vstal?

Ja, lahko se ustavimo, saj mi, za razliko od žena in apostolov, vemo, da je grob prazen in to nam daje varnost in zagotovilo za življenje.