SkavtNET

"Križi" (Avtor: Matjaž Maležič)

Navadno se mnogi želijo odločiti namesto nas. Navadno nam to celo ustreza, saj bi sicer storili drugače – se torej odločili, sami. 

No, priznati je treba, da smo mojstri tudi v tem, kako se odločitvi izogibati, tako uspešno, da se je življenje pač primorano »odločiti« namesto nas oziroma nas preprosto »pahniti« v situacijo, ki je v resnici nastala zato, ker smo se odločili. Odločili smo se, da se ne odločimo.

Lahko bi rekli, da gre za »Pilat style«. Ta pa se mi pravzaprav zdi najbolj nevaren. »Nič kriv«, »nehote«, »po pomoti«, »nisem želel tega«, »kar zgodilo se je«… srce na drugi strani pa… obsojeno, trpinčeno in mrtvo. Mi pa najdemo dobro milo in si roke umijemo s posebno pozornostjo in natančnostjo. 

Potem pa so tu še ta obdobja, ko je pač moderno se nekaj odločiti in vsaj posredno o tem obvestiti čim več »kanalov«, ki bodo tako ali drugače »polajkali« naša odrekanja, prizadevanja - torej odločitve. 

Kristjani imamo to srečo, da imamo »second chance« za vse propadle in pozabljene »novoletne zaobljube«. Postni čas. Moram reči, da nam pri tem poimenovanju ni ravno »uspelo« ustvariti preveč vzpodbudnega ozračja, saj me namreč tudi pri tem »stisne«. Postni čas…buuu. 

Zakaj se je tako zelo težko odločiti? Težko je že samo razmišljat o tem, da bi se nekaj odločil, težko se je dogovoriti sam s sabo, da boš odločitev sprejel, kaj šele, da boš odločitev živel. 

Kako je to uspelo Njemu? Kako je lahko sprejel takšno odločitev? Kdo sploh sprejme kakšno takšno odločitev, kot je ta, da greš na križ, do konca pač in to zato, ker imaš tako rad?! Pravljično, no, nekoliko groteskno, ampak še vedno tako neverjetno kot pravljice, v katere so nas naučili, da ne smemo verjeti. 

Ne samo, da imamo čas, postni čas, ki nam daje »drugo priložnost«, da oživimo novoletne zaobljube. Kristjani imamo ta krasen zakrament sprave. Joj, ja, tudi tole poimenovanje, je nekoliko … odbijajoče.  Spoved. Ta pride do »izraza« v študenstkih krogih predvsem v času, kot je ta, v katerem se trenutno nahajamo - pred velikimi prazniki torej. Kakšna pa je navadno pot do tja? Nekako takole izgleda:

»K domačem župniku pač ne grem, ker me pozna. V center ... ja, tja bi šel, samo … kdaj pa, če je pa celi cajt takšna gužva. Baje je tudi čist hudo it na pogovorno spoved. Ja to, evo to bom šel. Se bom pri kolegici v tistem katoliškem študentskem domu pozanimal, ona gotovo ve, kje to izvajajo …

V bistvu je samo še en teden posta ostal. Zdaj je tak vseeno. Bom šel za božič. Sicer pa, itak nisem šel že 3 leta k spovedi in sem čisto ok, ne vem zakaj bi se mogel zdaj obremenjevati še s tem. Eni prijatli niso vidli spovednice že od birme. Pa jim gre boljše, kot bo šlo meni kdajkoli.«

Pri postnih odpovedih nam še kar gre. To je zdaj postalo kar moderno, pa še z roko v roki gre s pripravami na poletno postavo. A ne? 

No, trenutno že resno razmišljam o tem, če se mi še sploh da in če je res smiselno »se it« te postne zadeve. Tudi pri prijateljih sem zasledila ta pojav in seveda me je ta opazka potolažila. Tudi ta opažanja bi se dalo kategorizirati. Nekateri seveda sploh ne vedo, da je post; eni niti približno še nimajo postnih zaobljub, spet drugi so jih že zamenjali s kakšnimi »bolj smiselnimi«, večina okoli mene pa že razmišlja o tem, da jim odpovedi škodujejo pri zdravju - zdravje pa je - se vsi strinjamo, kajne, na prvem mestu. 

Razmišljati o odločitvi, jo sprejeti, jo živeti, pravzaprav pomeni obljubiti in obljube ne prelomiti. Dati obljubo? Že sami sebi, »jo damo« težko, kaj šele, ko je potrebno obljubiti nekaj sočloveku. Svojemu dekletu, svojim staršem, prijateljem, stegu, veji, sovoditelju in na koncu našim otrokom, za katere smo odgovorni - jim kar najbolje vedno pripravljeni služiti. 

Občutek imam, da je post v prvi vrsti brca v naše lene riti. Želi nas vzpodbuditi, da se premaknemo iz udobja, da porabimo nekaj naše energije, ki jo tako zelo sebično čuvamo. Kajti točno to zahteva od nas vsaka sleherna odločitev. Našo energijo, nas same. Premik iz cone udobja, pogled v ogledalo,  korak proti drugemu srcu, ki hrepeni po naši besedi, našemu dobremu delu, času, objemu. 

Jezus, 

Želim si, da bi bil postni čas čisto zares priložnost, da se slečemo iz obleke egoizma, žalosti, grabežljivosti, lenobe. 

Želim si, da bi bil to čas, ko bi se znali predati tvojemu, prav zares pravljičnemu, usmiljenju. 

Želim si, da bi zmogli zaupati, da so trenutki, ki bolijo, poglavja večje zgodbe. Zgodbe, ki je neskončno bolj pravljična od tiste, za katero bi zdajle prodali vse. 

Kajti samo ti zmoreš kaj tako čudovitega in legendarnega kot je to, da nas imaš bolj rad, kot zmoremo imet radi mi nas same. Pomagaj nam zaupati v to, kajti zdi se mi, da nas ima »tukaj doli« kar precej težave s tem. 

Pomagaj nam, da bomo zmogli sprejemati dobre odločitve. Odločitve, ki vodijo k pristanom ljubezni. Pomagaj nam, da bomo znali držati vse te obljube, ki smo jih že dali. 

In dragi Prijatelj, pomagaj nam, da bomo imeli pogum OBLJUBO ŽIVETI. 

Amen 

Draga sestra in dragi brat iste obljube. Pustimo se »nabrcati« vsem spletnim postnim vzpodbudam, prijatelju, mami, pesmi, partnerju, otrokom, sovoditeljem … vsem »kanalom« skratka, po katerih trka na naša srca On sam, ki želi, da »dvignemo riti« in premagamo Veliki petek in ubijemo vse tisto slabo, kar nas nagovarja in drži v »coni udobja« ter se na Velikonočno jutro prebudimo prenovljeni. Blagoslovljeni. 

ODLOČI SE!