SkavtNET

Adventni venček (Avtor: Aleš Čerin)

Do Božiča je bilo samo še mesec dni in pri McDonaldovih je bilo žalostno, brez božičnega vzdušja. Mati je imela samo eno zamisel. Zbrala je svoje štiri otroke, od najmanjšega do največjega – Miha, Randi, Kelly in Erica – in jih posadili na stopnice. »Otroci, ali bi vam bilo všeč, če bi si letos zastavili novo božično nalogo?« je vprašala. »To je kakor igra, vendar jo lahko igrajo samo tisti, ki znajo zadržati skrivnost. Ali zmorete to vsi?« Seveda so vsi zatrjevali da zmorejo. »Dobro,« je dejala mati. »Letos bomo presenetili Jezuščka, ko bo prišel na božični večer, tako, da mu bomo naredili najmehkejšo posteljo na svetu. Naredili mu bomo majhne jaslice, da bo spal prav tu pri nas, in napolnili mu jih bomo s slamo, da mu bo udobno. Toda stvar je v tem: vsaka slamica, ki jo bomo položili v jaslice, bo predstavljala eno dobro delo, ki smo ga naredili komu od sedaj pa do Božiča. Več dobrih del bomo naredili, več slame bo za Jezuščka. Skrivni del pa je, da ne smemo nikomur povedati, kakšna dobra dela smo naredili in za koga.« »Toda za koga bomo delali dobra dela?« je vprašal Eric. »To je preprosto.« je rekla mati. »Delali jih bomo drug za drugega. Enkrat na teden, od zdaj pa do Božiča, bomo dali vsa naša imena v tole kapo, tudi mojega in očkovega. Potem bo vsak izvlekel ime in cel teden delal dobra dela za tisto osebo.«
»Kdaj bomo vlekli imena?« so bili navdušeni otroci. »Brž, ko se bo očka vrnil domov na večerjo,« je odgovorila mati.

Po večerji tega dne so napisali imena na posamezne koščke papirja, jih prepognili in jih premešali v stari kapi s šildom. Potem se je začelo žrebanje. Kelly je vlekla prva in se začela hihitati. Naslednja je segla v kapo Randi. Očka je poškilil v svoj papir in se tiho nasmehnil. Mati je izvlekla ime, toda njen obraz ni dajal ničesar slutiti. Naslednji je segel v kapo mali Miha, toda ker še ni znal brati, mu je očka moral šepniti na uho in povedati, katero ime je izbral. Eric je vlekel zadnji, in ko je odvil svoj košček papirja, se je namrgodil. Toda stlačil je ime v žep in ni rekel ničesar.

Teden, ki je sledil, je bil poln presenečenj. Ko je prišel čas počitka, je Kelly šla v svojo sobo in našla svojo majhno modro spalno srajco lepo razgrnjeno in posteljo pospravljeno. Nekdo je počistil žaganje pod očkovo delovno mizo, ne da bi mu kdo rekel. Packe na kuhinjskem pultu so nekega dne po kosilu, ko je mati šla na pošto, čudežno izginile. In vsako jutro, ko si je Eric umival zobe, se je nekdo tiho splazil v njegovo sobo in mu pospravil posteljo. Ni bila pospravljena najbolje, toda pospravljena je bila.

»Kje so moji čevlji?« je vprašal očka nekega jutra. Zdelo se je, da nihče ne ve, toda preden je odšel v službo, so bili vsi svetleči se spet v omarici. V tem tednu je mati opazila tudi druge spremembe. Otroci se niso več toliko dražili in prepirali.

Kmalu je kapa šla zadnjič okoli mize. Zadnji je vlekel Eric. Ko je razvil majhen kos papirja in ga prebral, se mu je obraz nakremžil in nenadoma je bilo videti, kakor da bo zajokal. Brez besed je stekel iz sobe. Vsi so nemudoma skočili od mize, toda oče jih je ustavil. Potem je rekel materi: »Pusti ga nekaj minut pri miru, potem lahko govoriš z njim.«

Čez nekaj časa je šla mati k Ericu in ga vprašala: »Kaj je, Eric?« »Oh, mama, ali ne razumeš? Tako zelo sem se trudil, vendar ne zdržim več in sedaj bom vsem uničil Božič.« »Kako bi nam sploh lahko pokvaril Božič?« »Mama, ti sploh ne razumeš. Dobil sem Kellyjino ime v vseh štirih tednih! In Kelly sovražim! Ne morem narediti niti ene prijaznosti več, ali pa bom umrl! Poskušal sem, resnično. Vsak večer sem se izmuznil v njeno sobo in poravnal sem celo njeno trapasto zmečkano spalno srajco. Spraznil sem njen koš za smeti in naredil nekaj njene domače naloge nekega večera, ko je šla v kopalnico. In vsak teden, ko smo vlekli imena, sem mislil, da bo konec. Toda nocoj, ko sem spet potegnil njeno ime, sem vedel, da ji ne morem narediti niti ene prijaznosti več. Enostavno ne morem! In jutri je božični večer. Vsem bom pokvaril Božič ravno takrat, ko bomo pripravljeni, da položimo Jezuščka v jaslice.«
Skupaj sta sedela nekaj minut. Končno je mati nežno spregovorila: »Eric, ponosna sem nate. Vem, da si bil težko tako dolgo prijazen s Kelly. Toda vseeno si naredil te dobre stvari. Dal si svojo ljubezen takrat, ko je ni bilo lahko dati. Mogoče je ravno v tem duh Božiča. Mogoče se konec koncev niti ne razdajamo toliko, če je prelahko dati. Toda, poglej … še vedno imam ime, ki sem ga potegnila nocoj. Zakaj ne bi zamenjala, samo za zadnji dan? To bo najina skrivnost.« »Ali ni to goljufanje?« »Ne, ni goljufanje,« se je nasmehnila mati. Vrnila sta se v hišo.

Naslednjega dne je bila vsa družina zaposlena s pripravami na božični večer. Toda kljub vsej zavzetosti so se nove slamice kopičile v jaslicah. Zvečer je mati potiho šla v Kellyjino sobo, da bi pripravila posteljo in razprostrla majhno modro spalno srajco. Toda na pragu se je presenečeno ustavila – nekdo je že bil tu. Spalna srajca je ležala skrbno položena na postlano posteljo. Zadnja slamica je bila konec koncev Ericova.

NALOGA: Skavt (skavtinja) pomaga bližnjemu in naredi vsak dan vsaj eno dobro delo.

V tednu, ki je pred nami, se potrudi, da boš z veseljem vsak dan naredil/a dobro delo. Če ti uspe, naredi kakšno dobro delo, ki ga še nisi nikoli v življenju.