SkavtNET

Svetloba (Avtor: Blaž Maležič)

Bog nam prihaja naproti na najrazličnejše načine. Eden od čudovitih načinov, na katerega nam Bog prihaja naproti, so prav gotovo dobri in globoko verni ljudje, ki so nam vsem za zgled. V tej iskrici želim z vami deliti zgodbo enega takšnih ljudi.

Pred kratkim smo si z brati v samostanu ogledali čudovit dokumentarni film Poslednji vrh (film je eden najbolj gledanih dokumentarcev vseh časov), ki predstavlja življenjsko zgodbo španskega duhovnika Pabla Domingueza, ki je pred nekaj leti v svojem 42. letu umrl v gorah.

Pablo je bil doktor filozofije in teologije, ki pa je bil zelo preprost in Bogu ter ljudem predan človek. V svojem kratkem življenju je srečal neverjetno število ljudi. Tisti, ki so ga dobro poznali, ga opisujejo kot velikega ljubitelja gora, velikodušnega, veselega in ustrežljivega duhovnika, ki je služil Bogu tako, da je služil ljudem. Ene prvih besed, ki jih je izrekel, ko je postal duhovnik, so bile: »Sedaj ne pripadam več ljudem, ampak Bogu.«

Pabla nikoli niso slišali, da bi koga opravljal. Na svoj preprost in vesel način se je znal približati otrokom, mladim, družinam, študentom, bolnim in nevernim. Mnogim ljudem je dal svojo vizitko in rekel, da je duhovnik 24 ur na dan, zato ga lahko pokličejo kadar koli - ponoči in podnevi, če bodo potrebovali pomoč. Številnim ljudem v najrazličnejših stiskah je znal pomagati in jim vlivati veselje in neomajno upanje. Imel je dragocen zaklad vere, ki ga je z vso iskrenostjo delil z drugimi. Prav zato so zaradi njega številni ljudje začeli živeti veselo krščanstvo.

Moč za vero v Boga je črpal iz molitve (vsako jutro je dve uri molil) in svete maše, ki jo je zelo rad obhajal v objemu gora. Bil je duhovnik, ki je bil zaljubljen v Kristusa in je veselje, ki ga prinaša pristno srečanje s Kristusom, znal prinašati ljudem. Nekateri so ob njem dobili vtis, da je bližje nebesom, kot zemlji. Tistim, ki so ga poslušali, je znal napolniti dušo in jim vliti hrepenenje po večnem življenju. Ob njegovem zgledu so ljudje lahko rekli: »Kako čudovito je biti kristjan.«

Zelo rad je imel Cerkev, ki jo sestavljamo grešni ljudje z omejitvami, toda Bog deluje po njej. Vernikom je znal z življenjem pokazati, da je Cerkev svetla in polna upanja. Dejal je: »Smo v najboljšem trenutku Cerkve.«  Živel je za Cerkev in s Cerkvijo za Boga in z Bogom.

V svojih nagovorih je poudarjal, da moramo uporabljati svojo glavo, če hočemo verovati v Boga. Toda ne smemo ostali le pri razumu, potrebno je iti še globlje. Z Bogom se je potrebno osebno srečati iz »obličja v obličje«, ne le govoriti o Njem.

Ko opazujemo ljudi, kako se uničujejo in umirajo, ker ne poznajo Kristusa, nas mora to spodbuditi, da jim Kristusa oznanimo. Drugače bomo postali suhi in povprečni kristjani, česar pa si nikakor ne smemo dovoliti. To je v Cerkvi neznosno. Včasih se moramo naučiti od ljudi, ki so navidezno daleč od Boga, da kljub vsemu ohranjajo smisel za čudenje in pričakujejo nepričakovano. Znajo pustiti, da jih prevzame Bog sam. Ker Bog obstaja, ker je Bog moj oče, ki me je izbral. Zelo pomembno je, da Bog vedno preseneča. Preseneča pa tiste, ki si presenečenja želijo.

NALOGA: Skavt je  zvest Bogu in domovini.

V tednu, ki je pred teboj, se potrudi, da boš našel več časa za osebno molitev, za iskreno srečanje z Bogom.