DAR ZA SRCE
Kaj podariti? Kako podariti? Kaj podariti, da to ne bo samo vljudna gesta, ampak tudi dar za srce? Kaj podariti srcu, ki joče? Kaj podariti osebi, ki je zaničevana, spregledana, utrujena od življenja? Kaj podariti srcu, ki je žalostno, obupano, brez vere v lepši jutrišnji dan? Preberite si to in se zamislite. Res je, človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od ...
Nemški pesnik R.M.Rilke je precejšen del svojega življenja preživel v Parizu. Z neko francosko prijateljico je vsak dan hodil na univerzo. Na poti, ki sta jo skupaj prehodila, je bilo vedno veliko ljudi.
Na enem od uličnih vogalov je vedno sedela beračica, ki je mimoidoče prosila vbogajme. Ženska je sedela vedno na istem mestu, negibno kot kip, z iztegnjeno roko in z očmi, uprtimi v tla.
Rilke ji ni nikoli nič dal,njegova spremljevalka pa je pogosto dala kakšen drobiž. Nekega dne je mlada Francozinja vprašala pesnika:«Zakaj nikoli nič ne daš tej revici?«
»Morali bi nekaj podariti njenemu srcu, ne njenim rokam«, je odgovoril pesnik.
Naslednji dan je pesnik imel s seboj prelepo, komaj vzcvetelo vrtnico. Dal jo je v roke beračice in hotel nadaljevati pot. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: beračica je dvignila pogled, se zazrla v pesnika, se s težavo dvignila s tal, ujela pesnikovo roko in jo poljubila. Potem je odšla, prižemajoč vrtnico k svojim prsim.
Ves teden je ni bilo na spregled. Osmi dan je bila spet na istem mestu, na uličnem vogalu, tiha in negibna kot vedno. Gledala je v tla.
»Od česa je živela pretekle dneve, ko ni dobila ničesar?« je vprašala mlada Francozinja.
»Od vrtnice«, je odvrnil pesnik.
(neznani avtor)
Na enem od uličnih vogalov je vedno sedela beračica, ki je mimoidoče prosila vbogajme. Ženska je sedela vedno na istem mestu, negibno kot kip, z iztegnjeno roko in z očmi, uprtimi v tla.
Rilke ji ni nikoli nič dal,njegova spremljevalka pa je pogosto dala kakšen drobiž. Nekega dne je mlada Francozinja vprašala pesnika:«Zakaj nikoli nič ne daš tej revici?«
»Morali bi nekaj podariti njenemu srcu, ne njenim rokam«, je odgovoril pesnik.
Naslednji dan je pesnik imel s seboj prelepo, komaj vzcvetelo vrtnico. Dal jo je v roke beračice in hotel nadaljevati pot. Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: beračica je dvignila pogled, se zazrla v pesnika, se s težavo dvignila s tal, ujela pesnikovo roko in jo poljubila. Potem je odšla, prižemajoč vrtnico k svojim prsim.
Ves teden je ni bilo na spregled. Osmi dan je bila spet na istem mestu, na uličnem vogalu, tiha in negibna kot vedno. Gledala je v tla.
»Od česa je živela pretekle dneve, ko ni dobila ničesar?« je vprašala mlada Francozinja.
»Od vrtnice«, je odvrnil pesnik.
(neznani avtor)
