V Benečijo smo ponesli LMB in "podrli" mejo
Benečija se je v soboto kopala v soncu. Grape s prijaznimi vasicami so mirno spale v sobotnem jutru, prvi sončni žarki pa so božali vrhove, pobeljene s snegom. Lepo, zelo lepo!
Tudi nam, ki smo odhajali tja, je bilo lepo v srcu. Šli smo tja, da bi skupaj z zamejskimi skavti prinesli našim rojakov v Benečiji Luč miru iz Betlehema, se z njimi peš odpravili iz ene strani preko nekdanje meje na drugo stran in tudi na tej strani delili Luč.
Maša pri Mariji Devici nad Dreko v Benečiji je bila zelo lepa. Otroški zborček iz Špetra je pel stare božične pesmi, prijazni župnik pa je v pojočem beneškem narečju govoril o luči in miru, o veselju in prijateljstvu, o družini in Božiču. Pred cerkvijo so nas domačini pogostili s pecivom in čajem - potem pa smo se odpravili na pot. Šli smo po slikoviti poti čez Kolovrat nad skoraj zapuščenimi vasicami Laze, Razpotje, Kraj in Dreka do bivšega prehoda Solariji, kjer so nas počakali župani mejnih občin Dreka, Tolmin in Kanal, da bi jim izročili Luč miru iz Betlehema, ki je prvič prišla v te kraje.
Meje, ki je toliko let kruto ločevala ljudi na tej in oni strani, ni več. Veliko gorja je bilo v teh krajih, veliko nerazumevanja in političnih pritiskov, vendar so beneški Slovenci ostali kleni in ponosni in ohranili so zelo lepo beneško narečje.
V Volče smo čez Mrtvo uodo prišli že skoraj v mraku. Nekoliko smo zamudili, saj je bila pot dolga in strma. Cerkev sv. Lovrenca je sprejela domačine, nas mlade in odrasle skavte ter Luč tiho in prijazno. Ljudje so jo odnesli na svoje domove. Pred cerkvijo so nas segreli z vročim čajem in pogostili s piškotki.
In kaj napisati za konec? Morda to, kar je rekla Vera iz Trsta: zdaj nismo več zamejski skavti, zdaj smo brezmejski. Ali to, kar je rekel naš vodič: pridite spet kmalu, gremo po Benečiji in na Matajur. Ali pa to, kar je poudaril župnik: naj nas Luč združuje in greje.
NAJ NAS RES ZDRUŽUJE IN GREJE - V VSEH PRIHODNJIH DNEH!
Maša pri Mariji Devici nad Dreko v Benečiji je bila zelo lepa. Otroški zborček iz Špetra je pel stare božične pesmi, prijazni župnik pa je v pojočem beneškem narečju govoril o luči in miru, o veselju in prijateljstvu, o družini in Božiču. Pred cerkvijo so nas domačini pogostili s pecivom in čajem - potem pa smo se odpravili na pot. Šli smo po slikoviti poti čez Kolovrat nad skoraj zapuščenimi vasicami Laze, Razpotje, Kraj in Dreka do bivšega prehoda Solariji, kjer so nas počakali župani mejnih občin Dreka, Tolmin in Kanal, da bi jim izročili Luč miru iz Betlehema, ki je prvič prišla v te kraje.
Meje, ki je toliko let kruto ločevala ljudi na tej in oni strani, ni več. Veliko gorja je bilo v teh krajih, veliko nerazumevanja in političnih pritiskov, vendar so beneški Slovenci ostali kleni in ponosni in ohranili so zelo lepo beneško narečje.
V Volče smo čez Mrtvo uodo prišli že skoraj v mraku. Nekoliko smo zamudili, saj je bila pot dolga in strma. Cerkev sv. Lovrenca je sprejela domačine, nas mlade in odrasle skavte ter Luč tiho in prijazno. Ljudje so jo odnesli na svoje domove. Pred cerkvijo so nas segreli z vročim čajem in pogostili s piškotki.
In kaj napisati za konec? Morda to, kar je rekla Vera iz Trsta: zdaj nismo več zamejski skavti, zdaj smo brezmejski. Ali to, kar je rekel naš vodič: pridite spet kmalu, gremo po Benečiji in na Matajur. Ali pa to, kar je poudaril župnik: naj nas Luč združuje in greje.
NAJ NAS RES ZDRUŽUJE IN GREJE - V VSEH PRIHODNJIH DNEH!
