Razvozljali bomo zgodbo
Na ozemlje današnje Slovenije so se naši predniki Slovani priselili nekaj stoletij po Kristusovem rojstvu. Toda njihovo življenje še zdaleč ni bilo tako enostavno, kot je naše življenje v samostojni Sloveniji...
(Avtor: Barbara Žvokelj)
Nenehno so se borili za svoje preživetje, tako za vsakdanji živež kot tudi za obrambo pred vdori barbarskih ljudstev, ki so tisti čas nenehno ogrožala naše ozemlje. Živeli so v plemenskih skupnostih s slikovitimi imeni (Beli jelen, Močni Slovani, Drzni merjasci,...), simboli in zastavami. Sprva je vsaka plemenska skupnost živela sama zase. S sosednjimi skupnostmi je imela občasne trgovske stike, to je bilo pa tudi vse. Ker so bile plemenske skupnosti majhne, so se težko branile pred vdori Ostrogotov. Ljudstvo Ostrogoti je bilo pohlepno, napadali so naselja, v katerih so bivali Slovani. Pogosto so pustošili po njihovi zemlji, jim uničevali in požigali domove, sicer pa so skupnosti živele mirno. Vsaka skupnost je bila posebno izurjena v svoji obrti. Tako je neko pleme znalo speči kruh v peči iz zemlje, nekateri so znali delati slamnate klobuke, spet drugi so postali pravi strokovnjaki v izdelovanju skrivališč (da so se skrili pred Ostrogoti) …
Sčasoma pa so se plemena začela združevati. Sprva so se samo obiskovali, nekateri so nato ustvarili skupne domove, ki so prerastli v večja naselja. Posamezno naselje se je imenovalo župa, vodja župe pa je bil župan. Tako kot vsaka plemenska skupnost je imela tudi vsaka župa svoje ime in simbol.
Med tem pa so Ostrogoti vedno bolj pritiskali na Slovane, ki jih je bilo premalo, da bi se uspešno branili pred roparskimi pohodi pohlepnega ljudstva. Tako je bilo vse do prihoda pomembnega človeka. Človeka, ki je odšel po pomoč. Nihče ni vedel kam. Rekel je le, da gre zelo, zelo daleč. Mogoče celo v nek drug čas …
Ime človeka, ki je šel v neznano po pomoč, je ostalo neznano. Nad domove poštenih Slovanov pa so se zgrinjali temni oblaki. Ostrogoti so postajali vedno bolj predrzni. Na poteh so ustavljali ljudi, od njih zahtevali vse mogoče … Tako so ljudje raje ostajali doma. Nihče ni vedel, kaj se dogaja s sosednjo župo. Nekega dne se je v župi Vsejedih Slovanov pojavil mož, Črkomlad Bukvar, ki je pisal tajni časopis, ki so ga skrivaj dostavljali v posamezne župe. V neki baraki je skupaj z ducatom pisarjev pisal Slovanske novine, v katerih so plemena pozivali k združenemu boju proti Ostrogotom.
Tako so ubogi Slovani nekaj časa redno prejemali novice o drugih župah, o tem, kaj vse Ostrogoti počnejo. Nekega dne so v eni izmed žup izbrali človeka po imenu Nerodar Štorovec, da dostavi novice v pisarno Slovanskih novin. Tista noč je bila svetlejša kot ponavadi, ker je sijala polna luna. Nerodar se je tiho prebijal po brezpotju proti pisarni. Ko je bil že zelo blizu, je s strani zaslišal dva Ostrogota, ki sta govorila:
»Ti, a si nekaj slišal tam v gozdu?« je rekel prvi.
»Nič. Kaj je s tabo? To je bila srna, saj veš, da si ubogi Slovančki niti podnevi ne upajo okoli,« je odvrnil drugi.
»Ne, to je bil človek!« je spet odvrnil prvi.
Ko je Nerodar to poslušal, mu je srce bilo kot ropotulja. Komaj je upal dihati, čisto je otrpnil. Zelo počasi je počepnil, od strahu je kar mižal in si raje zamašil ušesa. Tako je čepel v grmovju v smrtnem strahu. Čakal je, kaj bo. Zazdelo se mu je, da sta Ostrogota krenila proti njemu. Še bolj je zlezel vase in zamižal. Takrat pa je naenkrat na svojih ramah začutil močan prijem rok ...
NADALJEVANJE PA SLEDI ...
(Avtor: Barbara Žvokelj)
Sčasoma pa so se plemena začela združevati. Sprva so se samo obiskovali, nekateri so nato ustvarili skupne domove, ki so prerastli v večja naselja. Posamezno naselje se je imenovalo župa, vodja župe pa je bil župan. Tako kot vsaka plemenska skupnost je imela tudi vsaka župa svoje ime in simbol.
Med tem pa so Ostrogoti vedno bolj pritiskali na Slovane, ki jih je bilo premalo, da bi se uspešno branili pred roparskimi pohodi pohlepnega ljudstva. Tako je bilo vse do prihoda pomembnega človeka. Človeka, ki je odšel po pomoč. Nihče ni vedel kam. Rekel je le, da gre zelo, zelo daleč. Mogoče celo v nek drug čas …
Ime človeka, ki je šel v neznano po pomoč, je ostalo neznano. Nad domove poštenih Slovanov pa so se zgrinjali temni oblaki. Ostrogoti so postajali vedno bolj predrzni. Na poteh so ustavljali ljudi, od njih zahtevali vse mogoče … Tako so ljudje raje ostajali doma. Nihče ni vedel, kaj se dogaja s sosednjo župo. Nekega dne se je v župi Vsejedih Slovanov pojavil mož, Črkomlad Bukvar, ki je pisal tajni časopis, ki so ga skrivaj dostavljali v posamezne župe. V neki baraki je skupaj z ducatom pisarjev pisal Slovanske novine, v katerih so plemena pozivali k združenemu boju proti Ostrogotom.
Tako so ubogi Slovani nekaj časa redno prejemali novice o drugih župah, o tem, kaj vse Ostrogoti počnejo. Nekega dne so v eni izmed žup izbrali človeka po imenu Nerodar Štorovec, da dostavi novice v pisarno Slovanskih novin. Tista noč je bila svetlejša kot ponavadi, ker je sijala polna luna. Nerodar se je tiho prebijal po brezpotju proti pisarni. Ko je bil že zelo blizu, je s strani zaslišal dva Ostrogota, ki sta govorila:
»Ti, a si nekaj slišal tam v gozdu?« je rekel prvi.
»Nič. Kaj je s tabo? To je bila srna, saj veš, da si ubogi Slovančki niti podnevi ne upajo okoli,« je odvrnil drugi.
»Ne, to je bil človek!« je spet odvrnil prvi.
Ko je Nerodar to poslušal, mu je srce bilo kot ropotulja. Komaj je upal dihati, čisto je otrpnil. Zelo počasi je počepnil, od strahu je kar mižal in si raje zamašil ušesa. Tako je čepel v grmovju v smrtnem strahu. Čakal je, kaj bo. Zazdelo se mu je, da sta Ostrogota krenila proti njemu. Še bolj je zlezel vase in zamižal. Takrat pa je naenkrat na svojih ramah začutil močan prijem rok ...
NADALJEVANJE PA SLEDI ...
