Stezosledski dan
Ob bajerju Želodnik so se stopinje udeležencev stezosledskega dne križale s stopinjami divjih živali. Trudili smo se stopati čimbolj pozorno, da jih ne bi zabrisali.
Začeli smo z morfologijo stopal - s petimi prsti na stopalu in spoznali, kako so nekateri prsti skozi razvoj zakrneli, saj jih določene vrste živali niso več uporabljale. Spoznali smo tudi značilnosti stopal in kako ločiti, glede na obliko, velikost, število prstov, kremplje..., kateri vrsti živali pripadajo sledi. Prav tako smo se naučili, kakšne načine gibanja uporabljajo živali, ko hodijo, tečejo. To smo tudi praktično preizkusili v parih in ugotovili, da se težko vživimo v različne načine gibanja živali.
Da nismo bili lačni, sta poskrbela Petra in Lenart, ki sta za kosilo skuhala golaž in spekla kruh.
Teorijo smo nato preverili še v praksi. Poskusili smo prepoznati odtisnjene sledi živali iz knjižnice odlitkov stopal, ki je na posodo tudi na Združenju slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Nato smo risali odtise stopal v naravni velikosti z vsemi podrobnostmi in merami, ki smo jih opazili. Ugotovili smo, da z risanjem bolje analiziramo in lažje pomnimo.
Kmalu smo prešli v drugi del, ki ni bil namenjen zgolj poznavanju živalstva, temveč tudi veščinam stezosledstva. Urili smo se v prepoznavanju sledi drug drugega, ki smo jih v mivki pustili s prehodom čez poligon. Poskušali smo prepoznati, kdo je pustil to sled in kako se je premikal - počasi, hitro, nazaj, naprej, je nosil kako breme... Takoj, ko smo spoznali osnovna stezosledska vprašanja, smo se podali na sledenje živalim. Skušali smo najti tudi sledi, ki so jih v blatu pustile tukajšnje živali in jim skušali slediti čim dlje. Našli smo kar nekaj zanimivih in jasnih odtisov - poleg srninih še sledi lisice, zajca, jazbeca. Nekatere sledi smo tudi odlili v mavec.
Razmišljali smo, kako stezosledstvo približati različnim starostnim skupinam. Volčiči še nimajo toliko koncentracije, imajo pa bolj razvito domišljijo. Skozi igro jih lahko napeljemo do tega, da se urijo v koncentraciji in opazovanju. Pustimo jim recimo sled (črto zarisano v gozdna tla), po kateri pridejo do malice, s knjižnico živalskih sledi lahko odtisnejo stopinje, lahko se vživijo v različne živali.
V mraku smo odšli na travnik v upanju, da bomo videli kakšno srno, vendar smo bili preglasni, zato smo zasledovali ena skupina drugo in se v temi vrnili nazaj, kjer smo zaključili dan s kratko preverbo in molitvijo.
Hvala Jerneju, Luki in ostali ekipi iz tropa inštruktorjev Življenja v naravi za obilico posredovanega znanja in izkušenj. Od danes naprej bomo urili svoje čute, krepili domišljijo in poglabljali znanje o živalih, da nam nobena sled ne uide več, predvsem pa bomo kot odgovorni državljani s svojim obnašanjem in poznavanjem živalstva pripomogli k boljšemu sobivanju med človekom in ostalo naravo. Konflikte bomo reševali in ne povzročali.
Več slik dogodka najdete tukaj.