Vrži mrežo na drugačen način
Sploh ni finta v tem, da ne znaš loviti. Ne, nasprotno. Mogoče si le utrujen ali obupan, ker v tvoji mreži ni toliko rib kolikor bi rad, ali pa si v slabem lovišču s slabo vabo. Poskusi vreči mrežo na drugačen način in na drugo stran čolna.
kaj nam sporoča svetilnik? (Avtor: Matija Urh in Elvis Žagar)
S to mislijo smo voditeljice in voditelji Primorske regije v soboto po Prešernovem prazniku začeli letošnje postno Prebujanje v kraju, ki za mreže, morje in ribe ne bi mogel biti bolj ugoden: v Izoli. Z mogočnimi klifi na eni strani in razburkanim morjem na drugi, smo se zdeli še toliko bolj majceni. Ko pa smo začutili še prve krče lakote, smo se spremenili v sitne otroke.
Pot nam je vedno znova ponudila nekaj, kar je v nas prebudilo duhovne iskrice. Pristanišče nas je spomnilo na varnost in zavetje. Zastave na pripadnost. Oljke na mir in močne korenine. Sami pa smo bili živ dokaz Jezusovih besed, da je duh sicer voljan, a meso slabotno.
Pa smo vztrajali, lakoti navkljub, in se po sveti maši v cerkvi pod strunjanskim križem vrnili v Izolo.
Naključno oblikovane tri skupine, so potem razporedili po hiši. Hm, le zakaj nas je nekaj pristalo na mrazu pred hišo? Hja, družino, v katero si rojen, si pač ne moreš izbrati. In mi smo bili rojeni v Afganistanu, kjer razmere seveda niso najbolj rožnate. Še posebej pa ne v primerjavi z Ameriko in Španijo, kamor sta spadali ostali dve skupini.
Po štirih urah vživljanja v naše nove življenjske vloge, smo se vsi skupaj zbrali na toplem. Zavedali smo se razlik, ki jih prinaša ekonomija tega sveta in naše ujetosti v stereotipnost, saj smo like narodov odigrali na način, kakršnega nam podajajo mediji oziroma kakršnega smo si ustvarili sami.
Na rutici nam bosta ostala v spomin in opomin dva simbola: vejica oljke in goloba miru kot spomin na Izolo, pričakovanje cvetne nedelje in nenazadnje vstajenja. Košček ribiške mreže pa v spodbudo, da lahko duhovne misli navdihnemo že s samim pogledom okrog sebe, če se le znamo čuditi lepotam stvarstva. In v opomin, da je včasih nesmiselno vztrajati v nečem, kar ne obrodi sadov, pač pa je mreže treba vreči le na drugo stran.
kaj nam sporoča svetilnik? (Avtor: Matija Urh in Elvis Žagar)
Pot nam je vedno znova ponudila nekaj, kar je v nas prebudilo duhovne iskrice. Pristanišče nas je spomnilo na varnost in zavetje. Zastave na pripadnost. Oljke na mir in močne korenine. Sami pa smo bili živ dokaz Jezusovih besed, da je duh sicer voljan, a meso slabotno.
Pa smo vztrajali, lakoti navkljub, in se po sveti maši v cerkvi pod strunjanskim križem vrnili v Izolo.
Naključno oblikovane tri skupine, so potem razporedili po hiši. Hm, le zakaj nas je nekaj pristalo na mrazu pred hišo? Hja, družino, v katero si rojen, si pač ne moreš izbrati. In mi smo bili rojeni v Afganistanu, kjer razmere seveda niso najbolj rožnate. Še posebej pa ne v primerjavi z Ameriko in Španijo, kamor sta spadali ostali dve skupini.
Po štirih urah vživljanja v naše nove življenjske vloge, smo se vsi skupaj zbrali na toplem. Zavedali smo se razlik, ki jih prinaša ekonomija tega sveta in naše ujetosti v stereotipnost, saj smo like narodov odigrali na način, kakršnega nam podajajo mediji oziroma kakršnega smo si ustvarili sami.
Na rutici nam bosta ostala v spomin in opomin dva simbola: vejica oljke in goloba miru kot spomin na Izolo, pričakovanje cvetne nedelje in nenazadnje vstajenja. Košček ribiške mreže pa v spodbudo, da lahko duhovne misli navdihnemo že s samim pogledom okrog sebe, če se le znamo čuditi lepotam stvarstva. In v opomin, da je včasih nesmiselno vztrajati v nečem, kar ne obrodi sadov, pač pa je mreže treba vreči le na drugo stran.
+9
