Volk, Apolon in tomərle
"jamarji"-skavti (Avtor: Nataša Polanec)
Nekoč pred davnimi časi, ko še niso poznali tiskanih knjig, je bil Kočevski Rog nič drugega kot sam gozd. Do koder ti je segal pogled in še precej naprej. V njem so živele zveri vseh sort; medvedi, risi, divje mačke in volkovi. Tedaj so se na robu Roga naselili prišleki s Tirolske in Koroške. Grofje Ortenburžani so jih pregnali na slabo rodoviten svet, ker so se jim upirali. Ime Kočevarji se jih je prijelo nekoliko kasneje, ko so si upali že dlje v notranjost roških gozdov. Bilo jim je všeč in so ga obdržali. Na območju Kočevskega Roga je v 200 letih nastalo 130 vasi, Do začetka 20. stoletja, ko je število Kočevarjev naraslo na 28.000, so ustanovili 33 ljudskih šol in svojo gimnazijo v Kočevju, dejavna so bila številna društva … Sadovi 600-letnega življenja in dela Kočevarjev na območju Kočevskega Roga so v 20, 30 letih skoraj izginili. Čeprav so že več kot pol tisočletja živeli na Slovenskem, so se zanje po I. svetovni vojni, ker so bili izvorno Nemci, začeli hudi časi. Šole so jim ukinili, javno rabo kočevarščine prepovedali, poslovenili imena in priimke, jih preganjali in zatirali. Ko se je pojavila še gospodarska kriza, je polovica Kočevarjev iz Roga odšla s trebuhom za kruhom. Drugo polovico so v času okupacije med II. svetovno vojno prisilno izselili Nemci. Ostala je le peščica. V opuščenih, a dobro založenih kočevarskih hišah, so se nastanili partizani, ustanovili bolnice in tiskarne …
Po vojni je bila več kot polovica od 176 vasi na Kočevskem porušenih, od 123 cerkva se jih je ohranilo le 28, od okoli 400 kapelic in znamenj jih najdemo le še desetino. Številna kočevarska pokopališča so bila zravnana z zemljo ali pa so bili na njih odstranjeni nemški nagrobniki. Izpraznjeni Kočevski Rog je postal množično morišče in grobnica nasprotnikov komunističnega režima. V številna kraška brezna so omahnile žrtve povojnih pobojev, hrvaški domobrani in ustaši, srbski četniki in slovenski domobranci. Nova oblast je ožje območje Kočevskega Roga zaprla. Zaradi povojnega krvavega obračuna in ustrahovanj so kočevski gozdovi dobili sloves področja, kamor se – razen ob slovesnosti na Bazi 20 – praviloma ne hodi.
Ruševine nekdanjih kočevarskih vasi je preraslo rastlinje, cerkveni zidovi so se razmajali in porušili, o nekdanjih človeških naselbinah priča tu in tam kakšen star sadovnjak na jasi ali vinska trta, ki se je vzpela po gabru do svojega koščka neba. Redki Kočevarji, ki so se izognili izselitvi, so razseljeni po dolenjskih vaseh iz Johannov postali Janezi, pozabiti so morali svoj materni jezik in se naučiti slovenščine. Še do poznih 80.-ih jih je nadzorovala OZNA.
Po osamosvojitvi Slovenije so Kočevarji in njihovi potomci želeli ohraniti spomine na svoje prednike, jezik, kulturo in kulinariko. Cilj teh prizadevanj je vsem prosto dostopna zbirka kočevarskih jedi. Mateja nas je pocrkljala s tomərle z jagodami. (Pre)hitro ga je zmanjkalo.
odtis medvedje šape (Avtor: Špela Berlot)
Noči so za zgodbe, dan za aktivnosti. Za spoznavanje rastlin in živali navsezgodaj na primer. Za volka smo predolgo spali – tiščalo ga je že! Ko je šavsnil po travi v bližini (vlaknine pospešijo prebavo), res ni več mogel dolgo zadrževati – kakca. Medved nam je pustil odtis prednje šape pri kalu, velika uharica svoje izbljuvke pod steno… Ptiči so priredili koncert, a razen žuželk si nobena žival ni upala pred naše oči. Škoda, bili bi je veseli. Prav dolgo niti nismo smeli vztrajati, saj smo obljubili pomoč med mašo za žrtve povojnih pobojev, ki je vsako leto v začetku junija ob breznu Pod Krenom.
volčji iztrebek (Avtor: Špela Berlot)
Da ne bi mislili, da smo izpustili telovadbo! Kje pa, le prestavili smo jo na popoldne! Zaradi živali! Zjutraj jih res nismo hoteli vse preplašiti. In zaradi služenja na spominski slovesnosti.
Dober gospodar pozna svojo hišo, a ker nas večina Skavtskega okoljskega centra ne pozna dovolj dobro, smo začeli na podstrehi in končali v kleti, nato pa nadaljevali v najbližji okolici z gozdno učno potjo. Češnje so bile še zelene, a smo se navdušeno prijeli za roke in zaplesali Rdeče češnje rada jem. Čez nekaj tednov se bodo primerno obarvale. Pavle in Marko sta pokazala pot do Skavtske jame, nedaleč stran imamo še brezno. Brezno je pač pokonci postavljen rov, čeprav poimenovan po skavtih, jama pa obeta vse kaj drugega. In res smo videli čudesa! V vodnih zbiralnikih nekdanje žage je sčasoma nastal povsem svojevrsten biosistem. Miha je videli ribe, ki imajo noge! Mogoče zaradi bližajoče se nevihte?
rdeče češnje rada jem ... (Avtor: Nataša Polanec)
Od nevihte smo bili deležni mavrice in nekoliko dežja. Ravno prav! V hladu peči v podpeki bolj paše! Razvlekli smo testo za jabolčni, za skutin in še za mešan štrudelj. Prvi je bil odličen, le malo se nam je na spodnji strani zažgal, drugi … tretjega smo le malček zažgali in je bil najboljši, najnajboljši pa bi bil tisti, ki bi bil sladkan!!! Kako, da s(m)o nekateri pozabili, da je štrudelj sladica, torej sladkan!!!
1. poskus - zažgal se je spodaj (Avtor: Nataša Polanec)
Eksperimenti v podpeki zvečer, zjutraj pa naravoslovni, pa še samoreševalski! Površje kočevskih gozdov smo, kolikor nam je dopuščal čas, pregledali, pred spustom v podzemski svet pa smo potrenirali žimarjenje na bližnjem drevesu. Znanstival pri skavtskem okoljskem centru!
Apolonova jama je lepa – kot sam bog Apolon! Majhna, a ima vse, kar imajo velike. Stalagmite, stalaktite, kapniške stebre, dvorane, zavese, ponvice … Vstop vanjo ni preprost, vrnitev na površje pa naporna, brez žimarja sploh.
Naši različici narnijske zgodbe smo dali delovni naslov usposabljanje vodičev, ki sta ga zasnovala Špela in Marko. Kočevski Rog nas je znova očaral, ker je neizčrpen vir spodbude tako otrok kot odraslih.
Hvala Heleni za nov pogled na Kočevarje, Urošu za razlago o rasti dreves za telebane in babici Mici, ki je skrbela, da nam ni krulilo v želodcih.
