Višji vod v divjini
skupaj (Avtor: Petra Zalar)
Dobili smo se okoli devete ure zjutraj pred našim skavtskim prostorom, kjer smo v svoje že tako polne nahrbtnike naložili še vso hrano in seveda toaletni papir. :) Ker so naši voditelji dobre dušice, pa tudi odvisniki od kave, so nas peljali še na kakav, sebe pa na kavo, nato pa smo se zares odpravili iz naše ljube Postojne. Pa nismo šli ravno daleč. Peljali smo se skozi okoliške vasi, potem po gozdni poti in na koncu pristali nekje v Nanosu. Na razpotju smo pustili avtomobile in se naprej v hrib odpravili peš. Po dobri uri hoje po zasneženi poti smo le zagledali kočo in se hitro lotili dela. Fantje so poiskali prostor za bivak in ga začeli postavljati, dekleta pa smo pripravila kosilo in nabrala smrekove veje za v bivak. Dan nam je hitro minil, saj smo imeli polne roke dela. Zvečer smo se posedli okoli ognja v bivaku in peli našo najbolj priljubljeno pesem Stand by me ter jedli hrenovke s twistom in vse, kar je pač ostalo od kosila. Pred spanjem smo se dogovorili še za stražo ognja, nato pa skoraj vsi utonili v spanec. Za druge nisem čisto prepričana, a sama sem spala odlično.
Zjutraj smo, po dolgem poležavanju in sanjarjenju o tem, da nam bodo zajtrk pripeljali kar v "posteljo", končno le pojedli in pospravili za sabo. Podrli smo bivak in spakirali nahrbtnike, čez kakšno uro ali dve pa smo bili že na poti domov. Naš izhod v divjini se je tako končal. In ne boste verjeli: Tudi če spiš zunaj pri nekaj stopinjah pod ničlo in je pod tabo samo sneg in nekaj vej, ti je še vedno lahko presneto toplo! :)
Občina Postojna nam finančno pomaga pri izvedbi programa.
