Težko pričakovani dan- obljube
V soboto, 31.5.2008, smo skavti stega Prebold – Polzela 1, na Šmiglovi zidanici izrekli svoje težko pričakovane obljube. Ker je naš steg še zelo mlad, smo bili prva številčnejša generacija, ki je po celoletnem trudu in naporih izrekla obljube in si tako pridobili pričakovane rutke.
skupna (Avtor: katja)
Dan poprej so potekali izpiti, saj so se naši voditelji želeli prepričati, da smo na to pripravljeni in da smo resni. In uganite kaj? Velika večina je izpit uspešno opravila. V soboto zjutraj smo se zbrali pred župniščem in se malo pred 11. uro polni energije in entuzijazma odpravili na krajši pohod. Sonce je celo pot veselo pripekalo, mi pa smo ponosno korakali mimo začudenih mimoidočih. Konec koncev res ne vidijo vsak dan pohodniško skupino 17-ih skavtov v krojih. Po prihodu na naš cilj, Šmiglovo zidanico, smo se najprej okrepčali, nato pa so sledile priprave. Klanovci smo, ob manjši pomoči izvidnikov in vodnic, pripravljali oltar za mašo v naravi, večina izvidnikov in vodnic pa je pripravljala ogenj, na katerem smo nameravali speči twist.
Še vaja pristopanja k obljubam, da si kasneje ne bi delali sramote, in že so prispeli prvi starši. Skozi celo mašo je bilo čutiti posebno vzdušje v zraku in vsi smo na skrivaj pogledovali k rutkam, ki so ob strani visele pripravljene, da se končno "naselijo" okoli naših vratov. Rahla živčnost in trema, a tudi ponos, je vel iz prav vsakega izmed naših glasov, ko smo izrekali obljube. In končno, tudi mi smo prejeli rutke, ki smo jih tako zavidali našim voditeljem. Zdaj smo pa res pravi skavti! Po maši smo se še posladkali s pecivom, ki so ga prinesli starši, a čisto brez zapletov pa le ni moglo iti. Veter nam jo je precej zagodel, saj zaradi njega nismo mogli zakuriti ognja in speči twistov. A k sreči nas je pred "strašno" lakoto rešila pečica blizu živeče izvidnice in tako smo se srečni, ponosni in polnih trebuhov počasi odpravili nazaj proti domu.
skupna (Avtor: katja)
Še vaja pristopanja k obljubam, da si kasneje ne bi delali sramote, in že so prispeli prvi starši. Skozi celo mašo je bilo čutiti posebno vzdušje v zraku in vsi smo na skrivaj pogledovali k rutkam, ki so ob strani visele pripravljene, da se končno "naselijo" okoli naših vratov. Rahla živčnost in trema, a tudi ponos, je vel iz prav vsakega izmed naših glasov, ko smo izrekali obljube. In končno, tudi mi smo prejeli rutke, ki smo jih tako zavidali našim voditeljem. Zdaj smo pa res pravi skavti! Po maši smo se še posladkali s pecivom, ki so ga prinesli starši, a čisto brez zapletov pa le ni moglo iti. Veter nam jo je precej zagodel, saj zaradi njega nismo mogli zakuriti ognja in speči twistov. A k sreči nas je pred "strašno" lakoto rešila pečica blizu živeče izvidnice in tako smo se srečni, ponosni in polnih trebuhov počasi odpravili nazaj proti domu.
+4
