Tabor barjanske čete, stega Ostrorogi Jelen – Brezovica 1, predvečer dneva obiskov
Večina zdaj že bivšega noviciata Životinjsko carstvo, vrsta: Ambiciozni legvan (torej Karolina in moja malenkost, z voditeljema Špelo in Aljažem), Tinčk in moralna podpora Anita (ki ima zlomljeno roko, zato ne bo sodelovala pri samem napadu), v grobem predstavniki stega Brezovica 1 in Vrhnika 1.
Zastava (Avtor: Aleš Čerin)
Čas: Tabor barjanske čete, stega Ostrorogi Jelen – Brezovica 1, predvečer dneva obiskov
Zasedba: Večina zdaj že bivšega noviciata Životinjsko carstvo, vrsta: Ambiciozni legvan (torej Karolina in moja malenkost, z voditeljema Špelo in Aljažem), Tinčk in moralna podpora Anita (ki ima zlomljeno roko, zato ne bo sodelovala pri samem napadu), v grobem predstavniki stega Brezovica 1 in Vrhnika 1.
Počutje: skavtastično
1. faza: Priprava reagentov
Bila je lepa poletna noč. Stali / ležali / sedeli smo v že rahlo vlažni travi, še zadnja storža koruze sta sladko dišala s pojemajoče žerjavice in nebo je bilo nekoliko preveč jasno za naš okus, a, v splošnem, bila je lepa poletna noč.
Pred kratkim se nam je pridružil še Tinčk – kar se skoraj ne bi zgodilo, ker je njegovo presenečenje vključevalo tudi del sprižganimidolgimilučmimedglasnimtrobljenjemdamebojaslišalceltaborskorajpovozimsvojesonapadalce.
Pospravili smo za sabo in začeli s pripravami na današnjo nočno predstavo. Čez približno deset minut je skupina petih v črno oziroma rjavo-zeleno-olivno oblečenih postav potrpežljivo čakala na poslikavo obraza. Po preizkusu (ne) vidnosti smo se odpravili v gozd. Bilo je temno kot, no, kot sredi noči v gozdu in zdaj nam ni bilo treba skrbeti niti za belo bleščanje nasmehov iz teme, ki smo ga opazili na travniku, saj nismo videli niti roke pred obrazom.
V tišini – če izvzamemo čofotanje razmočenih tal, pokljanje vejic, škripanje peska, žuborenje vode, zvoke zapletanja v trnje in nejevoljno pomrmravanje nekoga, ki je pravkar stopil v lužo – smo prispeli na dotični travnik.
2. faza: Dovajanje aktivacijske entalpije
Zvezde so sijale, prvi krajec lune so na srečo zakrivali raztrgani oblaki in pred nami se je razprostiralo 100 m razpotegnjene, pokošene, travnate površine. Travnate površine obdane s strmim, z gozdom poraščenim, neprehodnim območjem, z grmičevjem zaraslimi neprehodnimi gozdnimi robovi in prepadom v Sočo (ki je tudi neprehoden, verjeli ali ne). No, kar je treba ni težko in kot bi mignil smo se že plazili proti zavetju dveh dreves 20 m pravokotno na naš položaj.
Hitro smo še enkrat pretresli svoje možnosti. Na koncu je obveljal začetni načrt: pridemo v tabor in ukrademo zastavo. Zdaj se je začel težji del: priti neopažen v tabor.
Skoraj spojili smo se s tlemi in se začeli drug za drugim plaziti skozi morje mokre trave in vlažne prsti. Čas je prenehal obstajati tam nekje med šuštenjem travnih bilk, zakrito svetlobo zvezd in oddaljenim bliskanjem dveh svetilk. Potem pa se je pred nami nenadoma pojavilo veliko, senčnato zavetje – posekana veja, polna listov, obrnjena stran od nas, tako da smo bili za njo skriti kakor v drevesni krošnji. Na tihem sem čestitala Logatčanom, ki za sabo niso do konca pospravili tabornega prostora. Pogledala sem nazaj, da bi videla kolikšno pot smo opravili. 30 metrov?! Saj to ne more biti res!
Med mojim osuplim ugotavljanjem relativne uspešnosti je 1 m pred mano potekalo krčevito gestikuliranje med Tinčkom, Aljažem in Špelo, ki so se poskušali uskladiti glede nadaljnjih premikov.
»Tsk, gremo!« Komaj šepet je zarezal skozi moja ušesa kot policijska sirena. Prihuljeni k tlom smo počasi napredovali, s Karolino pa sva kot poznavalki naše čete poskušali ugotoviti, kdo je na straži. Tabor je bil vse bližje, prav tako pa dva preiskujoča snopa svetlobe.
»Katja!«
Špela mi je z mahanjem z nogami (beri: rahlim obračanjem pet) poskušala dopovedati naj pogledam nazaj. Ko sem to končno le dojela in se obrnila me je skoraj zadela kap. Pri Bi-Pi-jevem klobuku! Srce mi je utripalo tam nekje v grlu, pulz mi je poskočil vrtoglavo blizu kritične meje in val vročine se mi je razširil vse do konic premrlih prstov na nogah! Moje superge! Moje superge imajo odsevnike! Srebrno bele črte so kot majhni reflektorji rezale varno, črno temo. Pete sem obrnila navzven in upala, da nimam odsevnikov tudi na notranji strani čevljev. Boječe sem poškilila čez ramo. Nič. Mount Everest se mi je odvalil od srca!
Med mano in Špelo se je nabralo že kar nekaj metrov razdalje in morala sem pohiteti, kar je bila, glede na položaj, precej zahtevna naloga, ki je obsegala plazenje po trebuhu, izogibanje redkim snopom svetlobe in hitenje v zame neznačilnem stanju: tišini.
Ko sva s Karolino dohiteli skupino sva opazili, da se je straža zaposlila z obujanjem ognja. Ena : nič za nas.
Sredi brezčasnega plazenja skozi noč so z neba izginili še zadnji vzorci oblakov in lunin krajec je zasijal v vsej svoji veličini. Izenačenje. Kljub naši goreči želji, da bi se ugreznili v tla se to ni zgodilo, zato smo postali še previdnejši. Potuhnili smo se ob rob travnika, kjer je bila trava višja in nadaljevali pot. Takrat sem na svoji desni dobila sopotnico.
S kotičkom očesa sem opazila, da se tik ob meni neslišno plazi nekaj velikega in črnega. Refleksno sem obrnila glavo in se znašla iz oči v oči z… lastno senco. Lastno senco?! Srepo sem pogledala tanek reženj lune nad nami. Ta trakec odseva svetlobe je poleg vsakega napadalca izrisal dolgo, deset centimetrov široko črto! Ves travnik se je kopal v beli svetlobi, da je bila naša skupinica videti kot deset metrski, s črno smolo prevlečen drevak!
Vse glave so se zasukale proti stražarjema, ki (še) nista opazila kaj se dogaja na nebu, ker sta ravnokar uspela oživiti ogenj. Dve lučki sta se odpravili proti gozdu (torej stran od nas) po kurivo. Dve lučki!!! Obe hkrati!!! Za nekaj trenutkov nismo mogli verjeti svoji sreči! Če bi le bili že tik za šotori…
Skoraj brez besed smo se sporazumeli in ubrali diagonalo na najbližji šotor, tako da nismo videli ognja in nas stražarja posledično, tudi ko prineseta drva ne bosta videla. Z možno hitrostjo, ki jo pač uspe doseči skavtu, ki brzi po vseh štirih smo drveli proti šotoru. Dve lučki. V trenutku smo se vrgli na trebuhe in pri tem zadušili marsikateri stok, saj nismo pazili na varnostno razdaljo, človek pa leže meri v dolžino več kot pa na vseh štirih.
Obležali smo popolnoma pri miru in na naše zadovoljstvo sta se lučki kmalu spet odpravili na romanje v gozd. Zvoki drsanja trave ob blago. Svetilki. Tump. Izkušnja nas je izučila in tokrat smo pazili na razdaljo.
Dve pikici svetlobe ki se oddaljujeta v smeri gozda. Pet črnih lis, ki se približujejo šotoru. Svetilki se vračata. Pet črnih lis počaka, da izgineta iz vidnega polja in se po trebuhu priplazi za šotor, od katerega jih loči le nekaj metrov, in se postavi v polstoječ položaj.
Z glasovi, ki niso bili niti šepet, kaj šele, da bi lahko preglasili lomljenje vej, ki je potekalo ob ognju, smo si razdelili vloge. S Karolino pobereva zastavice (in po potrebi tudi obutev), Tinčk in Aljaž presenetita stražarja, ki sta nam kazala hrbet, Špela pa odnese zastavo. Za srečo smo si še po skavtsko stisnili roke in se pognali v akcijo.
3. faza: Reakcija
Tiho kot piš vetra smo stekli izza šotora vsak v svojo smer. Pognala sem se proti šotorom na levi. Prvi šotor – nič. Drugi šotor – nič. Dragocene sekunde sem izgubljala z ustavljanjem pred praznimi drogovi! Na srečo še ni bilo slišati nobenih žvižgov.
Tretji šotor – Končno! Zastavica mojega nekdanjega voda – srn – je bila lično privezana na drog. Nespretno sem odvezala pentljo, pobrala še prve čevlje, ki so mi prišli pod roke in stekla naprej. Tik za petami sem zaslišala odpiranje zadrge. Čas se je nenadoma osvobodil pajčevine, v katero se je prej zapletel in se odločil nadoknaditi zamujeno. Še ena zastavica – hitro! Slišati je bilo, da se ob ognjišču nekaj dogaja. Nisem imela časa preverjati kaj. Naslednji šotor – skoraj zamrznila sem ob pogledu na odpirajočo se zadrgo pred mano – nič. »Gremo!!!«
Med tekom sta se mi pridružili dve postavi z leve in pognali smo se skozi vhodno zgradbo. Za nami smo slišali udarjanje čevljev po tleh. V nekaj sekundah smo bili na drugem koncu travnika, v tik pred varnim zavetjem poti v nepredirno temo gozda. Med tekom sem se obrnila. Črna postava je v roki držala zastavico. Karolina! S kratkim odsekanim šepetom smo izmenjali podatke.
»Mata zastavce?!«
»Dve, trije so bli prazni.«
»Ena,« je Karolina zadihano pomahala z zastavico v svoji roki.
»Prašič, ugriznu me je!!«
»Kje je Špela?!«
»Tuki.«
»Maš zastavo?!«
»Ne, pol mi jo je vzel!«
Med potjo nazaj sem iz delčkov pogovora sestavila sliko ruvanja ob ognju. (Za tiste, ki ne veste, če ste ujeti, ste ujeti, to pomeni, da NE sodelujete več v napadu in napadalcu IZROČITE svojo RUTKO =) Napad ni trajal dve uri in po energijskem zajtrku (Katjes bomboni iz Katjinega nahrbtnika) in zelo podrobnem poročilu Aniti nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga preživeli v dvoje – vsak s svojo spalko.
4. faza: Vzpostavitev ravnotežja
Ob pol sedmih smo odstranili še zadnje sledi napada na svojih obrazih in se že drugič isti dan odpravili na pot v tabor, ki je bila iz nepojasnjenih razlogov veliko krajša od prejšnje.
Naše oči so se napasle pogleda na prebujajoči se tabor in stražo, ki se je drgetajoč oklepala jambora. Doživeli pa smo tudi nekaj presenečenj…
Čila in zdrava ozelenela krošnja, ki nam je ponoči nudila zavetje se je izkazala za suho rogovilo z nekaj deset posušenimi listi. Avto, ki smo ga prvotno nameravali uporabiti kot izhodišče za glavno dejanje napada, je bil pri dnevni svetlobi vrv, navešena z oblačili, ki je označevala prepadno steno, ki se je končala približno 10 metrov niže v deroči Soči. Med svojim bliskovitim prebojem smo po sredini prečkali nogometno igrišče, dvometrska gola sta se med našim napadom očitno dematerializirala.
Nasproti pa so nam že prihajali voditelji z vodniki za petami, ki so nas odpeljali v tabor.
»Katja, naša zastavca!!!«
»Karo, sej sm vedla, da si bla ti!«
»Heeej, moji čevlji!!«
No, konec koncev sva lani ob odhodu četi obljubili, da jo prideva še kdaj pogledat! Jutranji zbor in potem pogajanje…
Mmmm, sladka zmaga…
Zastava (Avtor: Aleš Čerin)
Zasedba: Večina zdaj že bivšega noviciata Životinjsko carstvo, vrsta: Ambiciozni legvan (torej Karolina in moja malenkost, z voditeljema Špelo in Aljažem), Tinčk in moralna podpora Anita (ki ima zlomljeno roko, zato ne bo sodelovala pri samem napadu), v grobem predstavniki stega Brezovica 1 in Vrhnika 1.
Počutje: skavtastično
1. faza: Priprava reagentov
Bila je lepa poletna noč. Stali / ležali / sedeli smo v že rahlo vlažni travi, še zadnja storža koruze sta sladko dišala s pojemajoče žerjavice in nebo je bilo nekoliko preveč jasno za naš okus, a, v splošnem, bila je lepa poletna noč.
Pred kratkim se nam je pridružil še Tinčk – kar se skoraj ne bi zgodilo, ker je njegovo presenečenje vključevalo tudi del sprižganimidolgimilučmimedglasnimtrobljenjemdamebojaslišalceltaborskorajpovozimsvojesonapadalce.
Pospravili smo za sabo in začeli s pripravami na današnjo nočno predstavo. Čez približno deset minut je skupina petih v črno oziroma rjavo-zeleno-olivno oblečenih postav potrpežljivo čakala na poslikavo obraza. Po preizkusu (ne) vidnosti smo se odpravili v gozd. Bilo je temno kot, no, kot sredi noči v gozdu in zdaj nam ni bilo treba skrbeti niti za belo bleščanje nasmehov iz teme, ki smo ga opazili na travniku, saj nismo videli niti roke pred obrazom.
V tišini – če izvzamemo čofotanje razmočenih tal, pokljanje vejic, škripanje peska, žuborenje vode, zvoke zapletanja v trnje in nejevoljno pomrmravanje nekoga, ki je pravkar stopil v lužo – smo prispeli na dotični travnik.
2. faza: Dovajanje aktivacijske entalpije
Zvezde so sijale, prvi krajec lune so na srečo zakrivali raztrgani oblaki in pred nami se je razprostiralo 100 m razpotegnjene, pokošene, travnate površine. Travnate površine obdane s strmim, z gozdom poraščenim, neprehodnim območjem, z grmičevjem zaraslimi neprehodnimi gozdnimi robovi in prepadom v Sočo (ki je tudi neprehoden, verjeli ali ne). No, kar je treba ni težko in kot bi mignil smo se že plazili proti zavetju dveh dreves 20 m pravokotno na naš položaj.
Hitro smo še enkrat pretresli svoje možnosti. Na koncu je obveljal začetni načrt: pridemo v tabor in ukrademo zastavo. Zdaj se je začel težji del: priti neopažen v tabor.
Skoraj spojili smo se s tlemi in se začeli drug za drugim plaziti skozi morje mokre trave in vlažne prsti. Čas je prenehal obstajati tam nekje med šuštenjem travnih bilk, zakrito svetlobo zvezd in oddaljenim bliskanjem dveh svetilk. Potem pa se je pred nami nenadoma pojavilo veliko, senčnato zavetje – posekana veja, polna listov, obrnjena stran od nas, tako da smo bili za njo skriti kakor v drevesni krošnji. Na tihem sem čestitala Logatčanom, ki za sabo niso do konca pospravili tabornega prostora. Pogledala sem nazaj, da bi videla kolikšno pot smo opravili. 30 metrov?! Saj to ne more biti res!
Med mojim osuplim ugotavljanjem relativne uspešnosti je 1 m pred mano potekalo krčevito gestikuliranje med Tinčkom, Aljažem in Špelo, ki so se poskušali uskladiti glede nadaljnjih premikov.
»Tsk, gremo!« Komaj šepet je zarezal skozi moja ušesa kot policijska sirena. Prihuljeni k tlom smo počasi napredovali, s Karolino pa sva kot poznavalki naše čete poskušali ugotoviti, kdo je na straži. Tabor je bil vse bližje, prav tako pa dva preiskujoča snopa svetlobe.
»Katja!«
Špela mi je z mahanjem z nogami (beri: rahlim obračanjem pet) poskušala dopovedati naj pogledam nazaj. Ko sem to končno le dojela in se obrnila me je skoraj zadela kap. Pri Bi-Pi-jevem klobuku! Srce mi je utripalo tam nekje v grlu, pulz mi je poskočil vrtoglavo blizu kritične meje in val vročine se mi je razširil vse do konic premrlih prstov na nogah! Moje superge! Moje superge imajo odsevnike! Srebrno bele črte so kot majhni reflektorji rezale varno, črno temo. Pete sem obrnila navzven in upala, da nimam odsevnikov tudi na notranji strani čevljev. Boječe sem poškilila čez ramo. Nič. Mount Everest se mi je odvalil od srca!
Med mano in Špelo se je nabralo že kar nekaj metrov razdalje in morala sem pohiteti, kar je bila, glede na položaj, precej zahtevna naloga, ki je obsegala plazenje po trebuhu, izogibanje redkim snopom svetlobe in hitenje v zame neznačilnem stanju: tišini.
Ko sva s Karolino dohiteli skupino sva opazili, da se je straža zaposlila z obujanjem ognja. Ena : nič za nas.
Sredi brezčasnega plazenja skozi noč so z neba izginili še zadnji vzorci oblakov in lunin krajec je zasijal v vsej svoji veličini. Izenačenje. Kljub naši goreči želji, da bi se ugreznili v tla se to ni zgodilo, zato smo postali še previdnejši. Potuhnili smo se ob rob travnika, kjer je bila trava višja in nadaljevali pot. Takrat sem na svoji desni dobila sopotnico.
S kotičkom očesa sem opazila, da se tik ob meni neslišno plazi nekaj velikega in črnega. Refleksno sem obrnila glavo in se znašla iz oči v oči z… lastno senco. Lastno senco?! Srepo sem pogledala tanek reženj lune nad nami. Ta trakec odseva svetlobe je poleg vsakega napadalca izrisal dolgo, deset centimetrov široko črto! Ves travnik se je kopal v beli svetlobi, da je bila naša skupinica videti kot deset metrski, s črno smolo prevlečen drevak!
Vse glave so se zasukale proti stražarjema, ki (še) nista opazila kaj se dogaja na nebu, ker sta ravnokar uspela oživiti ogenj. Dve lučki sta se odpravili proti gozdu (torej stran od nas) po kurivo. Dve lučki!!! Obe hkrati!!! Za nekaj trenutkov nismo mogli verjeti svoji sreči! Če bi le bili že tik za šotori…
Skoraj brez besed smo se sporazumeli in ubrali diagonalo na najbližji šotor, tako da nismo videli ognja in nas stražarja posledično, tudi ko prineseta drva ne bosta videla. Z možno hitrostjo, ki jo pač uspe doseči skavtu, ki brzi po vseh štirih smo drveli proti šotoru. Dve lučki. V trenutku smo se vrgli na trebuhe in pri tem zadušili marsikateri stok, saj nismo pazili na varnostno razdaljo, človek pa leže meri v dolžino več kot pa na vseh štirih.
Obležali smo popolnoma pri miru in na naše zadovoljstvo sta se lučki kmalu spet odpravili na romanje v gozd. Zvoki drsanja trave ob blago. Svetilki. Tump. Izkušnja nas je izučila in tokrat smo pazili na razdaljo.
Dve pikici svetlobe ki se oddaljujeta v smeri gozda. Pet črnih lis, ki se približujejo šotoru. Svetilki se vračata. Pet črnih lis počaka, da izgineta iz vidnega polja in se po trebuhu priplazi za šotor, od katerega jih loči le nekaj metrov, in se postavi v polstoječ položaj.
Z glasovi, ki niso bili niti šepet, kaj šele, da bi lahko preglasili lomljenje vej, ki je potekalo ob ognju, smo si razdelili vloge. S Karolino pobereva zastavice (in po potrebi tudi obutev), Tinčk in Aljaž presenetita stražarja, ki sta nam kazala hrbet, Špela pa odnese zastavo. Za srečo smo si še po skavtsko stisnili roke in se pognali v akcijo.
3. faza: Reakcija
Tiho kot piš vetra smo stekli izza šotora vsak v svojo smer. Pognala sem se proti šotorom na levi. Prvi šotor – nič. Drugi šotor – nič. Dragocene sekunde sem izgubljala z ustavljanjem pred praznimi drogovi! Na srečo še ni bilo slišati nobenih žvižgov.
Tretji šotor – Končno! Zastavica mojega nekdanjega voda – srn – je bila lično privezana na drog. Nespretno sem odvezala pentljo, pobrala še prve čevlje, ki so mi prišli pod roke in stekla naprej. Tik za petami sem zaslišala odpiranje zadrge. Čas se je nenadoma osvobodil pajčevine, v katero se je prej zapletel in se odločil nadoknaditi zamujeno. Še ena zastavica – hitro! Slišati je bilo, da se ob ognjišču nekaj dogaja. Nisem imela časa preverjati kaj. Naslednji šotor – skoraj zamrznila sem ob pogledu na odpirajočo se zadrgo pred mano – nič. »Gremo!!!«
Med tekom sta se mi pridružili dve postavi z leve in pognali smo se skozi vhodno zgradbo. Za nami smo slišali udarjanje čevljev po tleh. V nekaj sekundah smo bili na drugem koncu travnika, v tik pred varnim zavetjem poti v nepredirno temo gozda. Med tekom sem se obrnila. Črna postava je v roki držala zastavico. Karolina! S kratkim odsekanim šepetom smo izmenjali podatke.
»Mata zastavce?!«
»Dve, trije so bli prazni.«
»Ena,« je Karolina zadihano pomahala z zastavico v svoji roki.
»Prašič, ugriznu me je!!«
»Kje je Špela?!«
»Tuki.«
»Maš zastavo?!«
»Ne, pol mi jo je vzel!«
Med potjo nazaj sem iz delčkov pogovora sestavila sliko ruvanja ob ognju. (Za tiste, ki ne veste, če ste ujeti, ste ujeti, to pomeni, da NE sodelujete več v napadu in napadalcu IZROČITE svojo RUTKO =) Napad ni trajal dve uri in po energijskem zajtrku (Katjes bomboni iz Katjinega nahrbtnika) in zelo podrobnem poročilu Aniti nam je ostalo še nekaj časa, ki smo ga preživeli v dvoje – vsak s svojo spalko.
4. faza: Vzpostavitev ravnotežja
Ob pol sedmih smo odstranili še zadnje sledi napada na svojih obrazih in se že drugič isti dan odpravili na pot v tabor, ki je bila iz nepojasnjenih razlogov veliko krajša od prejšnje.
Naše oči so se napasle pogleda na prebujajoči se tabor in stražo, ki se je drgetajoč oklepala jambora. Doživeli pa smo tudi nekaj presenečenj…
Čila in zdrava ozelenela krošnja, ki nam je ponoči nudila zavetje se je izkazala za suho rogovilo z nekaj deset posušenimi listi. Avto, ki smo ga prvotno nameravali uporabiti kot izhodišče za glavno dejanje napada, je bil pri dnevni svetlobi vrv, navešena z oblačili, ki je označevala prepadno steno, ki se je končala približno 10 metrov niže v deroči Soči. Med svojim bliskovitim prebojem smo po sredini prečkali nogometno igrišče, dvometrska gola sta se med našim napadom očitno dematerializirala.
Nasproti pa so nam že prihajali voditelji z vodniki za petami, ki so nas odpeljali v tabor.
»Katja, naša zastavca!!!«
»Karo, sej sm vedla, da si bla ti!«
»Heeej, moji čevlji!!«
No, konec koncev sva lani ob odhodu četi obljubili, da jo prideva še kdaj pogledat! Jutranji zbor in potem pogajanje…
Mmmm, sladka zmaga…
