Sama jama
Bil je prvi lep sončni dan po dolgem, dolgem času. Mi pa smo se odpravili v temačne globine Trnske jame.
Naključje je hotelo, da smo si za obisk Trnske jame izbrali prvi sončni dan po dolgem času.
Zbrali smo se pred cerkvijo Sv. Trojic v Trnju, kjer sta Blaž in Klemen pripravila kratko duhovno misel nato pa smo se počasi odpravili proti Trnski jami.
Če je pot za hojo enostavna pa z orientacijo ni tako. Jamo lahko najde samo nekdo, ki je tam že bil. V našem klanu je to eden izmed Blažev. =)
Pot nas je peljala skozi vas Trnje, nato pa po gozdni cesti proti sv. Trojici. Že po dobrih dvesto metrov hoje so nas rahlo prestrašili lovci, ki so si taisti dan izbrali za jago. Še dobro, da nas niso zamenjali za kakšno zverjad.
Po pol ure hoje smo prispeli do vhoda v jamo. Resnično. Če ne veš točno kje je potem je ne najdeš. Zgleda kot samo še ena skala za velikim grmom. Za vsak slučaj smo okrog grma zavezali vrv in se potem previdno spustili v jamo. Spodaj nas je pričakala trdna tema.
Naš "vodič" nas je najprej usmeril na levo. Tam smo si ogledali Trnsko dvorano. Nato pa še na desno. Ha. Tu pa se je zakompliciralo. Smo dovolj "majhni", da se zrinemo skozi ozki prehod, ki vodi do jezera? Zadovoljno smo ugotovili, da smo. Podzemno jezero je nekaj kar se pač ne vidi vsak dan. Ko smo že padli v globoko debato smo pogrutali, da nam počasi zmanjkuje kisika. Drobne nevarnosti globoke jame pač. Tako smo se obrnili nazaj proti površju. Za naslednjič pa smo si pustili skrivnostni desni rov.
Na površju smo se še posladkali s čokolado, piškoti in toplim čajem iz čarobnega nahrbtnika potem pa odpeketali nazaj proti Trnju.
Če zaključimo... bilo je čudovito lepo.
Zbrali smo se pred cerkvijo Sv. Trojic v Trnju, kjer sta Blaž in Klemen pripravila kratko duhovno misel nato pa smo se počasi odpravili proti Trnski jami.
Če je pot za hojo enostavna pa z orientacijo ni tako. Jamo lahko najde samo nekdo, ki je tam že bil. V našem klanu je to eden izmed Blažev. =)
Pot nas je peljala skozi vas Trnje, nato pa po gozdni cesti proti sv. Trojici. Že po dobrih dvesto metrov hoje so nas rahlo prestrašili lovci, ki so si taisti dan izbrali za jago. Še dobro, da nas niso zamenjali za kakšno zverjad.
Po pol ure hoje smo prispeli do vhoda v jamo. Resnično. Če ne veš točno kje je potem je ne najdeš. Zgleda kot samo še ena skala za velikim grmom. Za vsak slučaj smo okrog grma zavezali vrv in se potem previdno spustili v jamo. Spodaj nas je pričakala trdna tema.
Naš "vodič" nas je najprej usmeril na levo. Tam smo si ogledali Trnsko dvorano. Nato pa še na desno. Ha. Tu pa se je zakompliciralo. Smo dovolj "majhni", da se zrinemo skozi ozki prehod, ki vodi do jezera? Zadovoljno smo ugotovili, da smo. Podzemno jezero je nekaj kar se pač ne vidi vsak dan. Ko smo že padli v globoko debato smo pogrutali, da nam počasi zmanjkuje kisika. Drobne nevarnosti globoke jame pač. Tako smo se obrnili nazaj proti površju. Za naslednjič pa smo si pustili skrivnostni desni rov.
Na površju smo se še posladkali s čokolado, piškoti in toplim čajem iz čarobnega nahrbtnika potem pa odpeketali nazaj proti Trnju.
Če zaključimo... bilo je čudovito lepo.
