Nočno srečanje ptujskega klana
Nočno srečanje si vsak softić - skavt verjetno predstavlja nekje v šotoru z drugimi klanovci, ob skodelici toplega čaja in škatli Domačice, vse skupaj seveda ponoči, ogenjček greje, toplo...
Slike z nočne pustolovščine ptujskega klana (Avtor: Mirjam Danilovič)
... Samo malo, to nismo mi, MI SMO HARDIČI – skupina trdoživih, odpornih, neustrašnih, neustavljivih in nasploh pogumnih skavtov!!!!
Zbrali smo se pred župniščem. Vsak si je izbral svojo plahto in šotorko. Zavezali smo si oči in se spremenili v bojevnike plemena Zulu. Namazali smo se z ogljem, potem pa smo se razporedili po avtomobilih (ker je bilo moje mesto levo spredaj, sem si lahko odvezala oči in opazovala negotovost, radovednost in slabost ostalega dela posadke). Odpeljali smo se v Rogatec, kjer so nas pričakali domačini – Zulujci. Vsi so si lahko odvezali oči, se razgledali okrog in se posedli nazaj v avtomobile. Peljali smo se dalje, strmo v hrib, do koče pod Donačko goro. Tam je vsak dobil še korenček, kos kruha, jabolko in vžigalice – oprema, ki je bila veliko boljša od zulujske.
Sledila je zgodba, uvod v našo noč… Kot se morajo Zulujci dokazati, da so vredni živeti v plemenu s tem, da preživijo v divjini dokler se iz njih ne izpere barva (šele potem so bili namreč sprejeti kot mladi bojevniki), smo se morali tudi mi dokazati, da smo vredni biti del takega klana. V samoti pa bi imeli čas razmišljati tudi o tem, kakšna je naša vloga v klanu, kako lahko razvijamo svoje talente in kaj lahko naredimo za ostale popotnike in popotnice.
Domorodci so vsakega posebej odpeljali v svoj del gozda, ene blizu koče, druge po hribu navzdol, nas pa so zapeljali najnižje. Vsak je imel s seboj tudi svojo budilko (mobitele sta nam poglavarja pobrala že na začetku) in navodilo, da se vsi preživeli zberejo na vrhu ob 5.30 zjutraj.
Tako prepuščena sama sebi, sem premišljevala, če sem sama sploh že kdaj postavljala bivak, če sem že kdaj sploh kje spala sama, sem sploh že bila kdaj več kot eno uro kje sama? Negativni odgovori na vsa vprašanja so začeli poganjati domišljijo in prišla sem do sklepa: ne grem še spat, bom rajši zjutraj dlje spala, zdaj pa se odpravim proti vrhu. Poiskala sem svetilko, vendar brez potrebe, zaradi megle je bila situacija še slabša. Odpravila sem se za markacijami čez gozd pa dalje po traktorski poti, ko na sredi poti zagledam – Sabino (kretaura je sicer spominjala na kup dreka), kako leži pokrita s plahto in si nad glavo drži dežnik. Patetičnost te situacije me je prisilila, da otroku pomagam. Odločila sem se, da prenočim kar tu. Postavila sem nama dovolj dober bivak, da sva prenočili na suhem. Zlezla sem v eno spalko, se pokrila z deko in preko sebe vrgla še drugo spalko in bundo. Sabina je imela s sabo podobno količino opreme, tako, da naju ponoči ni zeblo.
Ko sva zjutraj vstali, sva se odpravili navkreber, po poti sva srečali še vse ostale bojevnike, na vrhu pa nas je pričakal še Sergej. Na 882 metrih smo imeli jutranjo molitev, vsak pa je povedal tudi, o čem je premišljeval oziroma kako bo letos kot posameznik prispeval k delovanju klana.
Zaradi obveznosti smo morali nekateri hitro oditi. Ostali pa so šli na služenje k domačinom. Nasekali so drva in spekli kruh ter si tako prislužili krepčilen zajtrk.
Slike z nočne pustolovščine ptujskega klana (Avtor: Mirjam Danilovič)
Zbrali smo se pred župniščem. Vsak si je izbral svojo plahto in šotorko. Zavezali smo si oči in se spremenili v bojevnike plemena Zulu. Namazali smo se z ogljem, potem pa smo se razporedili po avtomobilih (ker je bilo moje mesto levo spredaj, sem si lahko odvezala oči in opazovala negotovost, radovednost in slabost ostalega dela posadke). Odpeljali smo se v Rogatec, kjer so nas pričakali domačini – Zulujci. Vsi so si lahko odvezali oči, se razgledali okrog in se posedli nazaj v avtomobile. Peljali smo se dalje, strmo v hrib, do koče pod Donačko goro. Tam je vsak dobil še korenček, kos kruha, jabolko in vžigalice – oprema, ki je bila veliko boljša od zulujske.
Sledila je zgodba, uvod v našo noč… Kot se morajo Zulujci dokazati, da so vredni živeti v plemenu s tem, da preživijo v divjini dokler se iz njih ne izpere barva (šele potem so bili namreč sprejeti kot mladi bojevniki), smo se morali tudi mi dokazati, da smo vredni biti del takega klana. V samoti pa bi imeli čas razmišljati tudi o tem, kakšna je naša vloga v klanu, kako lahko razvijamo svoje talente in kaj lahko naredimo za ostale popotnike in popotnice.
Domorodci so vsakega posebej odpeljali v svoj del gozda, ene blizu koče, druge po hribu navzdol, nas pa so zapeljali najnižje. Vsak je imel s seboj tudi svojo budilko (mobitele sta nam poglavarja pobrala že na začetku) in navodilo, da se vsi preživeli zberejo na vrhu ob 5.30 zjutraj.
Tako prepuščena sama sebi, sem premišljevala, če sem sama sploh že kdaj postavljala bivak, če sem že kdaj sploh kje spala sama, sem sploh že bila kdaj več kot eno uro kje sama? Negativni odgovori na vsa vprašanja so začeli poganjati domišljijo in prišla sem do sklepa: ne grem še spat, bom rajši zjutraj dlje spala, zdaj pa se odpravim proti vrhu. Poiskala sem svetilko, vendar brez potrebe, zaradi megle je bila situacija še slabša. Odpravila sem se za markacijami čez gozd pa dalje po traktorski poti, ko na sredi poti zagledam – Sabino (kretaura je sicer spominjala na kup dreka), kako leži pokrita s plahto in si nad glavo drži dežnik. Patetičnost te situacije me je prisilila, da otroku pomagam. Odločila sem se, da prenočim kar tu. Postavila sem nama dovolj dober bivak, da sva prenočili na suhem. Zlezla sem v eno spalko, se pokrila z deko in preko sebe vrgla še drugo spalko in bundo. Sabina je imela s sabo podobno količino opreme, tako, da naju ponoči ni zeblo.
Ko sva zjutraj vstali, sva se odpravili navkreber, po poti sva srečali še vse ostale bojevnike, na vrhu pa nas je pričakal še Sergej. Na 882 metrih smo imeli jutranjo molitev, vsak pa je povedal tudi, o čem je premišljeval oziroma kako bo letos kot posameznik prispeval k delovanju klana.
Zaradi obveznosti smo morali nekateri hitro oditi. Ostali pa so šli na služenje k domačinom. Nasekali so drva in spekli kruh ter si tako prislužili krepčilen zajtrk.
+20
