SkavtNET

Odpravili smo se v napad na TZV v Dolje pri Tolminu. Izkupiček ni bil velik, ampak izkušnje pa smo si pridobili. Vse se je začelo že kak teden pred napadom, ko sem na PP listo našega stega poslal e-mail v katerem sem hotel pridobiti še kakšnega člana za napad. Na moje sporočilo je bil odziv šibak. Odzvali so se namreč trije in še ti niso bili gotovi, da bodo imeli čas, zato sem poklical prijatelja v sosednji steg. Tako sem pridobil prvega gotovega kandidata.

Dnevi so minevali, dogovorjeni smo bili že za pravila (en meter okrog jamborja te ne morejo uloviti, krade se samo zastave vodov in glavne zastave z jamborja) nakar je prišel dan, ko smo morali oditi iz Ajdovščine. Na ta dan mi je telefon kar neprenehoma zvonil, saj so vsi naši klanovci odpovedali. Premišljeval sem kaj narediti, ko mi je na misel padla ideja, da bi lahko poklical naše IV-jevce. Ti so bili kot vedno pripravljeni na akcijo in v roku ene ure sem zapolnil vsa mesta v mojem avtomobilu. Iz Ajdovščine smo se odpravili ob 18.00 in se zapeljali še mimo Dornberka, kjer smo pobrali še zadnjega člana naše napadalne ekipe. Med vožnjo me je voditeljica iz TZVja obvestila, da pridejo tudi napadalci iz Komende.

Kmalu po prihodu v Tolmin smo se srečali z napadalci iz Komende, s katerimi smo se dogovorili, da napademo skupaj in ne vsak posamezno. Srečali smo se še z voditeljico, ki je prišla v vas Dolje ter se domenili za podrobnosti napada. Ogleda tabornega prostora nismo opravili saj je bil članom stega Ajdovščina-Šturje 1 že dodobra znan, ker so IVjevci imeli tabor na tem istem prostoru le nekaj dni pred TZVjem, jaz pa sem bil na tem taboru tehnični. Tako smo naredili le hitro skico prostora in se domenili za načrt. Razdelili smo se v tri skupine ter počakali noč.

Ko je ura v Tolminu odbila 23 smo se počasi in potiho odpravili proti tabornemu prostoru. Ker ta prostor služi ponavadi za pašnik je ograjen z bodečo žico. Moja skupina je odprla ogrado ter se prebila na travnik za šotori. Druga skupina se je splazila za nasip pri jamborju, tretja skupina pa je odšla do vhoda v tabor. Straža se je pogovarjala ob ognju ter delala obhode, mi pa smo se odeti v črnino plazili ob grmovju proti šotorom. Moja skupina je bila že zelo blizu šotorov, saj smo lahko slišali, kaj se je straža pogovarjala. Sedaj smo le čakali na pravi trenutek, da kot levi skočimo na antilopo.

Prva prava priložnost se je pokazala, ko so s svojo nerodnostjo privabili stražo za nasip napadalci na jambor. Ker pa so nam pogled zastirali šotori, nismo dobro videli, kaj se dogaja. Kasneje smo ugotovili, da je bila to naša zlata priložnost, saj sta se stražarja zamudila za nasipom več kot tri minute. Srečno se jima je izmuznila tudi ekipa, ki je napadala jambor. Noč je tekla dalje, mi pa smo bili večkrat oplazeni z snopom svetlobe, vendar nikoli nismo bili opaženi. Še naprej smo čakali na trenutek, ko bo prva ekipa skočila na jambor, kasneje pa bomo ostali pobrali vodove zastavice.

Po precejšnjem čakanju sta stražarja odšla na obhod in ko sta bila na nasprotni strani tabora, sta na jambor skočila naša napadalca. Straža pa ni oklevala niti minute. Eden izmed stražarjev je odšel h jamborju, drugi pa je takoj prebudil dežurni vod, ki je glede na hitrost prebujanja spal kar obut in oblečen. Sedaj je bilo pod jamborjem že veliko branilcev, v bistvu vsi razen dveh pogumnih punc, ki sta zavzeli mesto na vhodu,in ob najbližjem šotoru. Skupaj z enim IV-jevcem sem sklonjeno tekel za najbližji šotor in nato za šotori naprej tako, da naju niso opazili. Ker sem opazil, da branilci pod jamborjem sploh ne pogledajo v drugo smer kot na jambor, sem se vzranal in se sproščeno odpravil pred šotor, kjer sem pobral prvo zastavico ter se prav počasi odpravil do naslednjega šotora, da bi pobral naslednjo. Še preden pa sem uspel priti do njega, sem se spotaknil čez napeto vrv od slemena in zarobanil po tleh direktno na ramo. V tistem trenutku sem v kri dobil takšno mero adrenalina, da me ni nič bolelo, pobral sem se in stekel do drugega šotora, kjer sem zgrabil za zastavico, vendar te nisem povlekel s seboj. Poskušal sem steči še naprej proti vhodu v tabor, da bi odšel iz tabora, a moja roka se je čudno obnašala. Normalno se mi je zdelo, da me je bolela, konec koncev sem padel nanjo, ampak tudi premikanje je bilo mučno. Ko sem pritekel izza šotora, me je ulovila ena izmed stražark na vhodu. Predal sem svojo rutko in zastavico ter se odpravil ven s tabora, da bi ugotovil, kaj se mi je zgodilo.

Kljub temu, da ne študiram medicine, sem zlahka ugotovil, da imam spahnjeno ramo. Nasproti mi je prišel tehnični iz TZVja, ki me je vprašal, zakaj tako čudno stojim. Šele takrat sem opazil, da slonim na eno stran, saj me je tako roka manj bolela. Povedal sem mu, kaj se mi je zgodilo in v šali rekel, da se moram zdaj po vsej verjetnosti tako kot Mel Gibson samo zaleteti z ramo v jambor pa bo vse v redu. Tehnični, ki me je vzel resno je samo izjavil: "Čuj ti, ma ka si ti nor?". Tako sta me s sovoditeljem (obema se še enkrat zahvaljujem) odpeljala v bolnišnico Šempeter, kjer so mi roko spravili na pravo mesto in mi jo trdno privili.

Ob moji vrnitvi v Tolmin je bilo napada že konec. Srečal sem našega zadnjega napadalca, ki mi je povedal, da smo dobili 4 vodove zastavice ter obe zastavi z jamborja.

Zjutraj smo zamenjali zastavice za naše rutke, zraven pa smo dobili še zajtrk. Tako smo se siti odpravili proti Ajdovščini.